Reply To: Ponižnost
strelka wrote:
…ponižnost ega pred resničnim Jazom…eh ne boste verjeli da
razumem…, čist strelsko razumsko ….
Strelka, na ravni ega je vse od zunaj instalirani program. Program je tako ponižnost, kot ošabnost.
Me veseli, da smo se z vajinima postoma, Irena in Nataša, premaknili iz mrtve točke. Nataša, ti pa si odprla še en zanimiv vidik celotne problematike, ki ga bom malce komentiral.
Nataša wrote: Zdi se mi, da na nek način govorimo o istem občutku, ki ga občutimo na ravni srčne čakre, samo interpretiramo si ga vsak po svoje. Gre za občutek, povezan s tem, da začnemo prenašati svojo pozornost z zunanjih na notranje ravni, čemur sledijo občutki celovitosti, enosti, radosti … Pri nekomu gre lahko samo za kratek preblisk, kdo drug lahko to izkuša tudi daljša obdobja. Te občutke si pa seveda vsak interpretira po svoje. Vendar pa je interpretacija po moje pomembna, ker v življenje pritegnemo tisto, čemur namenjamo pozornost, in če si te občutke razlagamo kot ponižnost, pritegnemo v življenje še marsikaj od tega, kar je na kolektivni ravni definirano kot ponižnost (v končni fazi je lahko to tudi delo za majhno plačilo in še marsikaj drugega), če pa si jih interpretiramo kot obilje, pa pritegnemo cel spekter stvari, ki so na kolektivni ravni definirane kot obilje. Vsak pa seveda izbira sam. Po moje sta tako Mati Tereza, kot tudi Osho, ki predstavljata vsak svojo skrajnost, na eni ravni čutila podobno, vendar sta si ta občutek interpretirala vsak po svoje, in pri tem sta oba imela polno podporo vesolja. Izbira, ali bomo izbrali pot služenja in ponižnosti, ki nas lahko v končni fazi tudi izpolnjuje, ali pot obilja, s katero lahko kot primer pokažemo ljudem, da je naše izvorno stanje radost in notranje obilje, ki ima za posledico tudi zunanje obilje, in da je mogoče preseči trpljenje, pa je seveda naša. Mene je včasih bolj vleklo na pot ponižnosti, ker sem si občutke v srcu pač razlagala v skladu s tem izrazom, zdaj pa mi je veliko bližje pot obilja. Lahko pa se zgodi, da bom odvrgla obe
Pot služenja je na nek način res povezana s ponižnostjo, saj je ponižnost kot takšna podrejanje nečemu višjemu, večjemu, močnejšemu. O.K., pustimo dejstvo, da se greš lahko pot služenja in ponižnosti v smislu Bogu kot ločeni entiteti in se osredotočimo na pot služenja in ponižnosti v varianti, ko se zavedamo pripadnosti celoti.
Načeloma za evolucijo in harmonijo celote največ naredimo tako, da maksimalno razvijemo svoje globinske, individualne kvalitete na način, ki ne omejuje drugih segmentov celote, ampak jih podpira. Pri tem se vprašajmo, ali je mogoče, da je individualnost duše kot takšna usmerjena le na to, da bi naredila čim več za druge in pri tem pozabljala nase? Je mogoče, da nima v sebi prav nobenih bazičnih nagnjen, talentov …, ki so tam zato, da jih razvijemo in da je dejansko vsa njena notranja kvaliteta usmerjena le na druge? Recimo da ja, saj človeštvo kot takšno potrebuje zglede nesebičnosti. Je pa tale pot služenja in ponižnosti pogostokrat polna pasti in v biti igra ega. Koliko ljudi poznaš, ki so pripravljeni kontinuirano delati dobre stvari za druge na način, da tega nikomur ne povejo, še najmanj pa tistemu, za katerega so na diskreten način nekaj dobrega naredili? Osebno verjetno nobenega. Večina tistih, ki pravijo, da so na poti služenja in ponižnosti sicer dela dobra dela in dela, ki so v korist drugih, vendar potrebujejo občutek, da drugi za to vedo in ta občutek je tisti, ki jih izpolnjuje
. In to je tipično maslo ega (ego si želi pozornosti). Resnično smo na poti služenja in ponižnosti tedaj, kadar nas izpolnjuje samo dejanje dobrega, a tudi tu torej obstaja velika verjetnost, da po več plateh nase pozabljamio.
Zato mislim, da je pot obilja veliko bolj naravna. Seveda se bo našel kdo, ki bo rekel, da ima tudi obilje svoje nasprotje – seveda ga ima, a na pogojeni ravni. Na nepogojeni ravni, na ravni praznine, pa ga nima. Tam ni nasprotij, kvalitete stanja nepogojenosti, praznine, pa lahko opišemo z izrazi, kot so popolnost, integriranost, obilje … In ali obstaja kaj bolj naravnega, kot je prenos kvalitet praznine, nepogojenosti v pogojeno realnost? Ali ni to pravzaprav smisel življenja, smisel evolucije kot takšne?