Ponižnost je res sprejemanje avtoritete – ponavadi pod “obvezno”. Kot sem napisal zgoraj – gre za podrejanje manjvrednega večvrednemu, oboje pa je v tem kontekstu miselni koncept.
Kar se tiče krščanstva, sem pa tudi že povedal, da ima v precejšnji meri na vesti masovno identiteto žrtve – k temu so prispevali z dejstvom, da so v svojih učenjih “vsemogočnega Boga” oddaljili od človeka, pa ne le to, celo sebe postavili za posrednika med Bogom in človekom. In v tem konceptu te vsemogočni Bog kaznuje, če se ne obnašaš po reglcih, ki jih predpiše cerkev (s tem da v osnovi z desetimi zapovedmi ni nič narobe, le podane so na neprimeren način).
Ljudje smo prav zanimiva bitja. Načeloma nas je strah imeti moč, saj večina ne ve, kaj bi z njo. Ampak hkrati bi pa radi imeli svoja življenja pod nadzorom. Ko nam nekaj v lajfu ne uspe, si to interpretiramo tako, da je do tega prišlo zato, ker v situaciji nismo imeli zadostnega nadzora(predvsem gre tu za razkorak med tistim, kako mislimo, da bi morali delovati/reagirati in tistim, kako smo dejansko delovali/reagirali. Ampak s kakršnokoli kontrolo pravzaprav zaustavljamo tok življenja. In po kitajskem wu weiu imaš največjo kontrolo takrat, ko kontrolo opustiš (temelj wu weia: vse je zamišljeno tako, kot je najboljše, a ljudje z napačnimi razmišljanji/pristopi vse zapletejo in pokvarijo). Želja po kontroli povzroča tenzije v telesu in paradoks, da bolj kot se kontroli odrečeš, večjo moč imaš, izhaja iz tega, da takrat nimaš tenzij. Tako vnašaš v stvari kvaliteto nepogojenega. Ko odpustiš kontrolo, se najprej vzpostavi ZAUPANJE. Duhovni inteligenci se torej odpreš z zaupanjem, ne s ponižnostjo in zdi se mi torejprecej primerneje “operirati” s tem pojmom, ki je hkrati odgovor na enega od kolektivnih strahov – da se bojimo predati izkušnji, življenju. Ko zaupaš, te ni strah kazni za morebitne napake (kdor je aktiven, napake pač dela). In pojem zaupanja ima na ravni kolektivne zavesti seveda povsem drugačen naboj, kot pa ponižnost.
Pri vsem skupaj me seveda niti malo ne gane, da velik del duhovnih učiteljev propagira ponižnost. Zame gre za zastarel koncept, ki je bil v nekem obdobju primeren, danes pa ni več. Človeško znanje napreduje tako hitro, da je čas za zamenjavo nekaterih konceptov in je nesmiselno kokodakat o nekaterih stvareh, ki so navedene v tisočletja starih vedskih spisih (s poudarkom na “nekaterih” stvareh, saj marsikaj od tam še danes drži). Sicer pa je glavna zakonitost znanja, da se ves čas spreminja, te spremembe pa so vedno hitrejše. Francoski ekonomist G. Anderla je recimo izračunal, da se je v primerjavi z nivojem znanja iz začetka našega štetja le to podvojilo leta 1500, ponovno se je podvojilo leta 1750, leta 1900 pa naj bi se povečalo že za 8x, do leta 1960 za 32x in do leta 1973 za 128X. Francoski astrofizik J. Vallese pa je pred 20 leti ocenil, da se takratno človeško znanje podvoji vsakih 18 mesecev, danes pa je verjetno zadeva še hitrejša..
Živjo, živio,
men se zdi, da ima na ravni koektivne zavesti zaupanje, ponižnost, ljubezen, spoštovanje, iskrenost, poštenost, pravica, preprostost……povsem drugačen in sicer popačen naboj. Vse čisto vse, ker gre čez človeka in človek(ego) zna biti zelo prebrisan. Se mi pa zdi, da pa manipulacije, odvisnosti, vzorci, laži, samopomembnost, pa nimajo drugačnega naboja, kar se kolektivca tiče.
Seveda človeško znanje napreduje, ampak ni nujno, da človek sam pri sebi napreduje. Napredujejo znanstveniki, tehnologija, napredujejo raznorazne “duhovne tehnike in duhovne knjige”, napreduje količina bioterapevtev(ni pa nujno, da napreduje kvaliteta le teh) ampak ne morem pa rečti, da se glavna zakonitost “duhovnega” znanja spreminja, ne, osnova ostaja ista, ker obstaja rdeča nit čez vse to, vedno je in vedno bo. Pa, če tko pogledaš, človek, še tega “starega duhovnega znanja” ni presegel oz. ne razume oz. ne povezuje preproste besede ponižnost in že dela neke scene in avtoritete in vpeljuje kao neka znanja, čeprav hahahahaha je v osnovi vse isto, le človek si domišlja drugače in sebi prireja določene resnice al pa znanja, če hočeš, ki jih še zdaleč ni presegel, ja en red pa mora biti.
Dejstvo je, da je cerkev obrnila vse v svojo korist, kakor tudi ljudje sami vse obračajo za svojo korist, svete vojne pa te stvari, sam to sploh nima nobene vrednosti za besedo ponižnost. Beseda ponižnost sploh dobi vrednost šele takrat, ko jo človek resnično živi(en sam človek recimo ima že neverjeten vpliv).
Jaz se recimo čudim, da govoriš o zaupanju(kao temu, s tapravim nabojem), in ne zaupaš……., ker če bi zaupal, če mene prašaš, da potem te nima kaj stresti ob besedi ponižnost, ko jo nekdo razlaga, da kako jo pa ona ali on živi in celo navede svoja občutenja, svoje izkušnje, se pravi, da ne kokodaka ali pa lapa oz. govori napiflano, in ni versko blazna, vsaj ne v tem smislu kakor si ga ti hotel prikazati, žal.
zofija