Reply To: Ponižnost

[zofija]

tadej pretner wrote:
Ampak Zofija (če boš tole opazila), glede na to, da praviš, da se zavedaš, da si del živega vesolja, da si pravzaprav del boga, bi te vprašal, do koga pravzaprav zagovarjaš ponižnost? Do koga jo doživljaš? Do tistega, česar del si? To res težko razumem.

Jaz nimam takega občutka, da bi zagovarjala ponižnost, pač napisala sem kako jaz doživljam, oz. čutim, živim to ponižnost. Ti bom probala razložiti, seveda iz svojih izkušenj, na tvoja vprašanja.

Ko sem se jaz resnično zavedala, da sem sama odgovorna oz., da si sama tvorim moje dogodke, probleme, situacije, odnose….oz.svojo prihodnost, s svojimi vzorci, odvisnosti, prepričanj, željami, hrepenenj, strahom vseh vrst in oblik, kompleksi, egom……oz., ko sem odkrila svoja neskladja med, da nekaj mislim, govorim drugo in delam tretje, sem se vooornk zamislila in šla čisto v detajle pri sebi, v priznavanje svojih napak in s tem tudi kakšnih krivic…….začela sem čutiti, videti stvari, ljudi, vesolje, vse drugače….postala sem ponižna, ker sem se začela zavedati sploh svojega življenja, svoje odgovornosti do sebe in s tem sem posledično dobila občutek, da je vse in vsi povezano, oz., če delaš vse iz nesebične ljubezni se ti vse tudi z ljubeznijo vrne, brez, da ti karkoli pričakuješ, ker itak nimaš kaj pričakovati, ker se itak vse vrne, a ne? Ugotovila sem, da nosi prav vsak človek, vsa bitja ali ne bitja, v sebi celo vesolje, boga, nebesa, le odkriti ga mora v sebi………in seveda potlej ne preostane drugega kot to živeti in, ko to živiš, pač te svoje vrednote, ki ti pomenijo življenje potem, kar nekako veš določene stvari, recimo, primer:, ko se jaz vozim z avtom, točno vem, da so policaji nekje in so. Ali pa, če se nekdo z avto pelje pred mano, vem, da bo zavil npr. levo, čeprav on ne da žmigovca. Ali pa, da bo avtobus danes zamudil, ali pa, pridem v pisarno in takoj vidim kaj dogaja….ljudje so prijazni, ker si ti prijazen, ker v medsebojnih odnosih praktično ne uporabljaš svojega ega, ker je le ta ponižen in v ljudeh takoj uspodbodiš tisto dobro, ker tudi to vidiš, misliš, živiš in to čutijo vsa živa bitja in tle se da vse zmenit, ker itak ne manipuliraš ampak iskreno želiš vsakemu dobro in seveda tudi delaš dobro, kar se ti bogato vrača…….in tako tudi hitro vidim oz. začutim, da mi nekdo laže pa tudi njegov namen zakaj, čutim. Dogodki, okolica ti vedno kaže pravi obraz.

Jaz se recimo počutim zelo mogočno kar se ljubezni, ponižnosti, ljubeznivosti, da si pripravljen pomagati, iskrenosti, odgovornosti, srčnosti, da daješ brez pričakovanj ne glede komu, da poslušaš, da si seveda nesebičen in, da vse kar delaš, da delaš iz ljubezni. Tle notri tudi seveda spada učenje iz napak in priznavanje le teh in seveda sprejemanje vsega, tudi vseh besed…..Se pa istočasno počutim tudi zelo majhno, ker se zavedam svojih napak(ki jih je vedno manj) in s tem seveda svoje preteklosti………to zame predstavlja ponižnost……….pa saj ni tako težko za razumeti?

Lubčka vsem…..zofa

Lepo je če deliš