Reply To: Veganstvo, vegetarijanstvo,..
Nataša wrote:
Meni osebno se recimo zdi odločitev za določen način prehranjevanja nesmiselna.
Meni se pa ne zdi prav nič narobe z odločitvami, bolj se mi zdi pomembno njihovo bistvo. Če odločitev za spremembo prehrane res izvira nekje iz nas, iz neke notranje težnje k bolj uravnovešenemu notranjemu stanju, je edino prav, da ji začnemo slediti. Ne zdi pa se mi v redu, če ta odločitev sloni na nekem namišljenem cilju, s katerim da si na silo postaviš omejitve in zapovedi glede izbora hrane.
Sicer so odločitve dobre, saj se z njimi postaviš na neko pot in dobiš motivacijo, da se zadeve tudi lotiš in jo izpelješ. V zadnjem času pogosto slišim, da se “to in to itak zgodi samo od sebe”. Pa ne verjamem, da je zmeraj tako. Včasih že, velikokrat pa se moramo za kakšne stvari kar malo potruditi, da se nam zgodijo tako, kot si želimo.
Če se vrnem na citirani stavek…
Mi je prav všeč ta debata, ker sem se še enkrat vprašala, od kje in zakaj moja odločitev. Ugotovila sem (presenetljivo šele zdaj!), da v zadnjih nekaj mesecih skorajda nisem jedla jajc, pa tudi mleka in mlečnih izdelkov precej manj kot prej. Tole je bilo definitivno neka spontanega… Šele zdaj sem se tudi spomnila, da sem večkrat po kosilu razmišljala o tem, kako mi je po eni hrani bolj fajn kot po drugi. Nekje vmes sem dobila tudi obsesijo na zelenjavo 
Potem pa se je v meni oglasil glas, ki mi je pravil, naj v celoti neham jesti jajca in mleko. Ne vem točno, zakaj… še najbližje mi je razlaga, da želim kultivirati svojega notranjega saboterja, ki mi tudi z željo po hrani sporoča, kje se še zavozlavam…
Potem pa se je v meni oglasil glas, ki mi je pravil, naj v celoti neham jesti jajca in mleko. Ne vem točno, zakaj… še najbližje mi je razlaga, da želim kultivirati svojega notranjega saboterja, ki mi tudi z željo po hrani sporoča, kje se še zavozlavam…Spomnila sem se tudi, da sem postala vegetarijanka po enem čustveno zelo težkem obdobju, iz katerega sem izšla osebnostno zelo spremenjena…bolj umirjena in notranje razbremenjena. Morda je bil pa res to tudi povod za spremembo prehrane. Ko razmišljam o tem, kje sem zdaj, je spet podobna situacija… spet se mi dogaja podobno odvezovanje, seveda zdaj na enih drugih nivojih, kot takrat pred leti. In ne morem si kaj, da ne bi povezala sovpadanja teh dogodkov.
Ker je bilo nekje med posti začutiti omalovaževanje odločitve, da se nekdo odpove hrani živalskega izvora zaradi želje po duhovni rasti, moram še tu dodati svojo izkušnjo. Ja, skoraj bi se strinjala s tem pogledom, pa se vseeno ne Zdaj malo bolj opazujem, kakšno hrano in kdaj zahteva moje telo. Vidim, da z lahkoto zamenjam vse mlečne in jajčne izdelke, nikakor pa si ne predstavljam življenja brez mlečne čokolade, keksov, sladoleda… še posebej, ko se soočim s stresom (tudi majhnim).
Zdaj malo bolj opazujem, kakšno hrano in kdaj zahteva moje telo. Vidim, da z lahkoto zamenjam vse mlečne in jajčne izdelke, nikakor pa si ne predstavljam življenja brez mlečne čokolade, keksov, sladoleda… še posebej, ko se soočim s stresom (tudi majhnim). To dejstvo mi pove veliko o tem, kako se v prvem hipu odzovem na stres – neozaveščeno. Če bi se odločila urediti tudi to, bi nujno morala razčistiti ene stvari pri sebi, kot na primer zakaj tako čustveno zaniham ob stresu, zakaj se mu toliko prepustim, zakaj se prej ne lotim sproščanja napetosti itd. Torej bi mi veganstvo z odpiranjem oči in konstantno refleksijo tega, kaj jaz v resnici sem, pomagalo k razširitvi zavedanja in k duhovni rasti – seveda z mojim lastnim vloženim trudom. Se strinjam, da zaradi same hrane nisi nič bolj “duhoven”, treba je pa upoštevati, kaj je pripeljalo do nekega načina prehranjevanja in kaj ti prinaša na dolgi rok, če se odločiš vztrajati pri njem.