Reply To: Doubleganger
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Doubleganger › Reply To: Doubleganger
tadej pretnerenya wrote:
Večina avtorjev se ne nagiba k mnenju, da jih sami ustvarjamo, ampak da vse so ustvarjene in potekajo paralelno.
Jest sem razumela kvantno fiziko (sicer nimam veliko pojma o navadni fiziki hehe), kot da itak VSE sami ustvarjamo.
Če bi moj citat podaljšala, bi zajela še del, v katerem govorim o premiku kakšne od že ustvarjenih realnosti v polje zavesti. Sicer pa so tule tri najbolj znane kvantne teorije o načinu funkcioniranja vesolja:
V svetu idealizma, ki ga proučuje kvantna fizika, najmanjši delci tega sveta spremenijo svoje gibanje, če jih opazujemo in se nasploh “vedejo” tako nenavadno, da kvantni fiziki predpostavljajo, da tvori zavest, ki je osnova vsega obstoječega, nekakšno matrico, v kateri so vse možnosti že predvidene, manifestira pa se tista, na katero je usmerjene največ zavestne energije. Tri najbolj znane tovrstne teorije so:
– Kopenhagenska interpretacija (avtorja Niels Bohr in Werner Heisenberg, 1927, Kopenhagen)
Vesolje obstaja kot neskončno število možnosti, ki se „prekrivajo“. So v nekakšni kvantni juhi, brez točne lokacije in stanja obstoja, dokler se ne zgodi nek vzrok (vložena energija – zavest), zaradi katerega se
*Nevroni: živčne celice, najpomembnejši gradnik živčevja (možgani, hrbtenjača, somatsko(hotno) in vegetativno(nehotno) živčevje.
posamezna možnost manifestira. Načeloma lahko torej z usmerjeno pozornostjo kreiramo določeno situacijo.
– Teorija večih svetov (avtor Hugh Everett , 1957 , Princeton)
Tudi ta izhaja iz predpostavke, da obstaja sočasno cela vrsta različnih možnosti, ki se v paralelnih realnostih odvijajo simultano. Z usmerjeno pozornostjo lahko preskočimo iz ene realnosti v drugo (recimo iz sveta, v katerem si bolan, v nekega drugega, v katerem nisi). Do vidnega rezultata pride običajno postopoma, lahko pa tudi v trenutku.
– Penrosova interpretacija (1989)
Tudi Penrose pravi, da vse možnosti verjetno obstajajo na kvantni ravni. Vsaka možnost ima lastno gravitacijsko polje, vzdrževanje tega polja pa zahteva energijo. Ker ni dovolj energije za vzdrževanje polj vseh možnosti (ni usmerjene zavesti, ki bi jih vzdrževala), se sesujejo v eno stanje – najstabilnejše (tisto, kar se nam v fizičnem svetu dogaja). A tudi po Penrosu lahko z usmerjeno pozornostjo dosežemo neko drugo stanje.
Teorije so si do neke mere podobne in vse sugerirajo, da je za to, katero realnost izkušamo, vedno ključna zavest. Če katerakoli od teh treh teorij drži, to načeloma pomeni, da lahko zavestno izberemo drugačno realnost, kot jo trenutno živimo (da je npr. mogoč premik iz realnosti, v katerem živimo v pomanjkanju, v realnost, v kateri živimo v izobilju). Na prvi pogled sicer navedeno zveni absurdno, vendar pa – ali ne zveni teorija o možnosti preskoka iz ene realnosti v drugo povsem verjetno v primerih “čudežnih”, trenutnih ozdravitev?