Reply To: (ne)korist od branja duhovnih knjig

Član

tadej pretner wrote:

Nataša je napisal/a:

Notranja namera…temelji na razumskem delovanju…naprimer poiščeš si posrano službo…itd

Zunanja namera…temelji na zunanji sili, nad katero nimaš nadzora…po Transurfingu se zunanja namera zgodi ko se razum in “duša” strinjata v neki zadevi-stvari…toraj sta usklajena…to sproži zunanjo namero-silo…ki te skozi skupek naključij pripelje recimo do druge posrane službe.

Čista zunanja namera-sila se takoj udejani…torej je kot čarovnija…obvladali si jo Avatarji…o katerih si sam tako bral Krišna-Buda-Jezus…itd…in po moje tudi druge sorte ljudi.

Ker pa ovce tega ne zmorejo…si je Zeland izmislil drugorazredno zunanjo namero…ki temelji na upanju…torej biti ali ne biti…s tem pa si še riti ne moreš obrisati….Sem spada še ljubeče-vsemogočno Vesolje…pri katerem moraš izpolnjevati še cel kup POGOJNIKOV…in potem mogoče dobiš kakšen prdec.

Hm, jaz pa mislim, da s tem ni nič narobe, vendar pa se je treba malo potruditi.
Kaj je sploh namera? Misel že ni. Misel nameri sledi. Namera kot takšna pa je nekakšen drive (matr, se ne morem spomniti primernega slovenskega izraza).
-Prvi nameri, po Zelandu notranja (zakaj le notranja?) bi jaz rekel namera matrice (če matrica rečeva poljem različnih realnosti). Tu itak nimaš svobodne volje. Si žejen in imaš namen spiti cockto. Čigava namera je to? Potreba po cockti izhaja iz matrice. Kreacija realnosti na tej ravni te potopi še globlje v matrico in imaš še manj svobodne volje (čeprav lahko prideš do različnih dobrin, ampak na tej ravni vseeno ni šprave moči manifestacije).
-Na drugo mesto bi sodila transformacijska namera. To je drive, ki te usmerja k prebujanju, spoznanju … Ta ti že dviga vibre in kle imaš že večjo moč manifestacije.
-Zunanji nameri (Zeland) pa bi lahko rekli namera iz praznine, inspiracijska namera. Kle se pa začne tista jeba. Si že slišal za wu wei? Men se zdi, da je omenjen v uvodu Kojcove knjige Učbenik življenja. Pisec uvoda pravi, da so stvari postavljene maksimalno dobro, ampak jih zajebemo kao s svobodno voljo, ki ni nič drugega, kot namera matrice in vse zajebe. Po wu weiu je najmočnejša namera tista, ko njimaš namere. Blesav se sliš, s’j vem, ampak gotovo se ti je že kdaj zgodilo, da si na nekaj pomislil, pa se je zgodilo. Finta je v tem, da za coprnije rabiš pozornost, ne koncentracije. Ampak te pozornosti mora biti dovolj, zato moraš štekat, na čem jo izgubljaš. Čim recimo usmeriš pozornost na nek fizičen objekt, zgubljaš energijo (ker gre tja, kamor gre pozornost). Zato je treba pozornost usmerjati na objekte prek praznega prostora. Malj daljša zgodba sicer, a vse je izvedljivo. Te stvari niso le v domeni Krišen, Bud, Jezusov in podobnih. Ali ni Jezus rekel nekaj v smislu: “Takšne in še večje čudeže boste delali sami.”

Tole se meni zdi totalno zanimivo, kar si napisal, Tadej, in prav opažam, da se mi tako nekako tud dogaja. Govorim namreč o delovanju brez namere. V zadnjem letu so se okrog mene ves čas vrtele neke ideje manifastacije in razni moji poskusi manifestiranja (manj ali bolj uspešni). No tudi na delavnici Equilibiuma smo nekaj okrog tega delali, ampak meni to v praksi ni potegnilo, da bi se prestavljala v neko želeno realnost. Sem se že spravila delat, pa sem se počutila čist brez veze, nekaj ni bilo prav. Nekaj znotraj mene mi je govorilo, da je nesmiselno karkoli manifestirat, ker vse že je, in če torej nekaj manifestiram, to delam iz ravni pomanjkanja, in potem je ravno pomanjkanje tisto, ki ga oddajam kot energijo. Poleg tega se stvari, ki jih manifestiram na ta način, običajno uresničijo čez nekaj časa, takrat pa običajno več sploh niso relevantne, ker se je stopnja zavesti v tem času že spremenila, in nekaj, kar je bilo takrat želeno, čez par mesecev morda ni več. Poleg tega se te stvari dogajajo nekako z muko, kot bi zbudila zelo močno energijo nasprotnega pola, ki je v bistvu energija matrike (če uporabim tvoj izraz) in potem sem spet v riti, ker se mi ta postavlja po robu. Tako da sem glede manifestacije v bistvu nekako dvignila roke. Po drugi strani pa se stvari, na katere samo pomislim, brez vsakršne energije, želje ali pričakovanja, tudi brez vsakršne namre, uresničujejo več ali manj hipoma. Recimo tudi oni poskusi z mobitelom na čelu. Po delavnici sem recimo poskušala obdržat mobitel na čelu z namero, da tam enostavno mora stat, pa je v resnici nekako stal, ampak malo sem ga na začetku morala pritisnit, potem čez čas pa je začel drset, pa nekako je bil občutek, kot da se matram. No, danes zjutraj sem pa v postelji še nekaj razmišljala o Kristusu in onih čudežih in sem brez vsakršne namere, čist brez veze postavila mobitel na čelo. Ležala sem na boku, samo narahlo sem se dotaknila čela in je tam stal deset minut, kot da je del mene. No, potem sem ga pač sama dol vzela, ker sem morala vstat. Se mi zdi, da je to nekako tisto stanje uma, v katerem so možni “čudeži”. Ampak se mi pa tudi zdi, da to ni nekaj, kar se doseže s prakso, ampak se zgodi bolj ali manj spontano ob dvigu zavesti. Kaj praviš Tadej?

Lepo je če deliš