Reply To: USODA - Forum duhovnost

Moderator

Miki Miki wrote:

Imam eno vprašanje za vas in me zelo zanima vaše mnenje…

Imam otroka (4Leta), ki ima podedovano genetsko bolezen, pri 2 letih je dobil še epilepsijo… iskala sem pomoč v medicini, ki je zaenkrat še neuspešna…

Zato sem se obrnila v alternativo. Kar nekaj stvari smo že poskusili in nekaj ljudi obiskali…Žal so napadi pri epilepsiji prisotni in bolj pogosti.

Tako kot uradna medicina tudi večina
naših alternativcev epilepsiji ni dorasla. Na tvojem mestu bi se
obrnil na vrhunskega homeopata. Ne vem, ali je trenutno kakšen tak
pri nas, ampak čez mejo (Hrvaška) je homeopatija veliko bolj
razvita kot pri nas in vrhunska homeopatinja je recimo Marie
Rajković. Na netu boš našla številne njene članke o homeopatiji,
je pa tudi lastnica homeopatske šole. Imam eno kolegico ki hodi k
njej v šolo in mislim, da ti lahko priskrbim kontakt, če seveda to
želiš.

Miki Miki wrote:

Obiskala sem tudi gospo, za katero sem mislila, da vidi in bere karmično diagnostiko (na podlagi rojstnega datuma), se je pa izkazalo da je gospa vedeževalka.

Povedala mi je, da bo otrok imel težave v šoli zaradi bolezni (sama jo je videla,brez da bi ji povedala. Samo ne vem katero je videla epilepsijo ali podedovano bolezen).

Od takrat naprej se mu stanje tudi slabša in mu menjamo zdravila pri nevrologih… po eni strani sem optimistična in iščem rešitve za njega…po drugi strani pa sem že kar malo obupala, če je ona videla da bo to imel še v šoli, potem mu ne bodo nobena zdravila pomagala…

Moj odgovor se ti bo verjetno zdel
nenavaden, ampak dejstvo je, da na nenavaden način deluje tudi
vesolje, katerega del smo. Večino problemov, vezanih na usodo, ki jo
omenjaš v nadaljnem besedilu, imamo prav zato, ker večina ne razume
osnovnih zakonitosti tega vesolja – žal tudi večina terapevtov.
Osnovni zakon vesolja:
S tem, ko gledamo razne stvari, jim dajemo
energijo. Z načinom, kako jih gledamo, jih lahko krepimo ali
spreminjamo.
– Kadar karkoli ali kogarkoli pogledamo kot fizičen
predmet ali bitje, potrjujemo tisto, kar si o predmetu/bitju
mislimo.
– Kadar karkoli ali kogarkoli pogledamo na »energijski
način«, tako, da imamo fokus usmerjen v predmet/človeka in ne na
njegovo površino, ga spreminjamo. Spreminjanje pa usmrjamo s svojo
naravnanostjo.

E, a sad:
Ker je vedeževalka
»zadela« bolezen, ne da bi ji ti zanjo povedala, si je s tem pri
tebi kupila kredibilnost. Zato ji verjameš tudi glede težav, ki naj
bi otroka čakale, s tem pa ubijaš svoj optimizem, In ker otroka
gledaš kot fizično bitje, se pravi površinsko, s tem svojim
gledanjem potrjuješ in krepiš tisto, kar v njem vidiš – otroka z
zdravstvenimi težavami. Zato se težave poglabljajo.

Miki Miki wrote:

Kako vi gledate na to? Verjamete v usodo oz. on naj bi imel karmični dolg… Lahko sploh kaj storim da pomagam svojemu otroku?

Hvala vam za vaš odgovor!

Na ta način deluje usoda. Usoda torej
ni neka nedoumljiva sila, ki determinira naša življenja, ampak je v
veliki meri vezana na to, kako se vidimo sami in kako nas vidijo
drugi ljudje. Če se oziroma nas vidijo kot človeka s težavami, to
s svojo energijo »potrjujejo« in poglabljajo in videti je
neizbežno, da se »krempljem slabe usode« izmuznemo. A v resnici
temu seveda ni tako.

Kaj lahko narediš?

Ob komunikaciji z otrokom, se nauči,
da gledaš v njega in ne na njegovo površino. Ob tem naj bo tvoja
notranja naravnanost blaga – vse delaj z nasmehom. Isto nauči tudi
ostale domače. Tako boste z usmerjanjem svojega fokusa v otroku
sprožili proces sprememb v konstruktivno stran.
Pelji ga k
dobremu homeopatu. Morda si slišala za torzijsko polje, energijo, ki
je mejna med manifestiranim in nemanifestiranim, oziroma energijo, ki
omogoča drastične spremembe zdravja. Homeopatska zdravila
pripravljajo s pretresanjem, ob tem pa nastaja torzijsko polje, ki ga
usmerja informacija zdravila. To torzijsko polje dejansko lahko
preseže okvire pogojenega časa in privede do sprememb. Seveda znajo
s torzijskim poljem delati tudi nekateri terapevti, a s homeopatijo
bo bolj točno usmerjano, otrok pa bo zdravilo itak dobival v
kontinuiteti, zato je po mojem ta način najboljši.

Glede usmerjanja fokusa, bi ti povedal
še en primer. Nek novodobni šaman je v svoji knjigi napisal, da se
je nekoč peljal s čolnom po neki reki še z nekaj južnoameriškimi
domorodci. Peljali so se skozi pragozd in eden od njih je s telesom
zadel »domovanje« divjih čebel, ki so ga tako opikale, da je bil v
življenjski nevarnosti. Ko se je to zgodilo, so se mu začeli ostali
domorodci smejati. Avtor knjige jih je vprašal, kaj jim je, zakaj se
mu smejejo, ne pa mu pomagajo. Odgovorili so mu, da mu najbolj
pomagajo, če se mu smejejo. Če bi ga obravnavali kot človeka v
smrtni nevarnosti, bi s svojo energijo pripomogli, da bi umrl. V
glavnem – opikani je preživel.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/