Reply To: PROCES PRISOTNOSTI
tadej pretner wrote:
Tadej – ali je kakšen drugi razlog za smrt iz strahu – ne mi pa dajati, da nastane zastoj srca, saj to je samo fizična posledica.
hvala
snowcat
O tem, da delimo bolečinska telesa na fiksacijska in disociacijska smo že govorili. Pri disociacijskem gre za to, da gre zaradi neugodja, ki ga začutimo v telesu del zavestnosti izven telesa. Ampak kaj je v bistvu zavestnost – duša. Podobno, a še intenzivneje se dogaja pri smrti iz strahu. Neugodje je tako veliko, da astralno telo, ki je nosilec duše iz telesa popolnoma izstopi, druga in četrta čakra, ki sta obe čustveni, pa sta pri tem tako prizadeti, da se druga, ki je v bistvu center hare, skozi katero vstopa in izstopa iz sistema astralno telo, tako celostno zapre, da se prekine srebrna nit, ki povezuje astralno telo s fizičnem, zaprtje/šok na četrti pa povzroči zastoj srca.
Sem imel enga frenda, ki je umrl v prometni nesreči. Obdukcija je pokazala, da ni imel fizičnih poškodb, ki bi povzročile smrt; umrl je od strahu ko je videl, da ga čaka čelno trčenje. Zanimivo je, da so ga odpustili iz vojske zaradi neke motnje na srcu. Glede na to, da je Reinhold Messner zbiral poročila ljudi, ki so imeli v gorah padce, ki bi se morali končati smrtno, pa se niso in da so vsi pričali o tem, da so V POPOLNEM MIRU iz višine gledali svoje telo, ki pada, sklepam, da privede totalni stres/strah do smrti po modelu, ki sem ga opisal zgoraj le takrat, ko fizično telo ni najbolj zdravo oziroma je njegov čustveni aspekt zelo oslabljen.
Hm.
Imam dve izkušnje s padanjem. Prva je bil bungy jumping kjer sem pa jaz že padala in imela občutek, da še zmeraj stojim na platfomi gor. Takratna razloga prijatelja psihologa je bila, da misel ne sprejme dogajanje in se zaustavi proces dojemanja fizične realnosti. Misel pa projecira sliko, da stojim gor. Na varnem. Tako, da od spodaj gor. Ne pa, tako kot pri padcu v gorah, kateri so gledali sami sebe dol. Druga pa je bila pri izvajanju dihalne tehnike (ležiš na tleh) pri kateri v poteku je prišlo do moje zamrznitve in voditeljica je samo v moje uho po tiho povedala, da naj diham v trebuh, da to je moja izbira. Moja pozornost je šla full power na dihanje v trebuh, kot da bi se zavedala, da se gre za življenje. Po par minutah sem začela izgubljati občutek svetlobe, prostora in časa in fizično začela padat. . Kot da bi se pod mano tlak odprl. Noge in roke so mi streli gor v strop, na isti način kot pri realnem padanju po nazaj. Kričala in krilila s rokami in nogami kot zmešana. Razlaga je bila, da se verjetno šlo za podoživljenje grožnje smrti (ogroženo življenje) na energetskem nivoju – primer mama razmišlja splav ali nekdo v družini si močno želi moj splav ali (če navežem na info v duši) nek tip šita iz info baze duše od prej.
Hm.
Sin je na dopustru tako, da sem se odločila, da bom nazaj malo podihala.
Mobi nastvaljen na 20 minut. V samem ,,ogrevanju,, trzanje rok in nog, nič takega. Moja pozornost je na tem, da je telo sproščeno. Tako, da če se zavem pri skeniranju stanja, sprostim. Recimo klasika je gibanje hrbtenice s vdihom izdihom. Sprostim, tako, da telo diha s maximalno možno sproščenostjo celotnega organizma. Po cca 15ti minutah pa se telo začne premeščat s pomočjo krčenja in sproščanja mišic. Dogaja se spontano. Ni prisotna fizična bolečina. Za zdaj pa zmeraj je prišlo do momenta, da sem se ustavila dihat in nastane čudno stanje, kjer dihanje postane nepoznana sposobnost. Kot, da ne bi nikoli dihala in da to ni nekaj, ki je potrebno. Zdaj to opazim relativno hitro, tako, da se zavem in zavestno pričnem dihati in takrat gre telo prav v tornado gibov in krči in glas daja svoje ven….zaključek je zmeraj (do zdaj) sprostitev vseh trenutnih mišičnih napetosti in občutek olajšanja. Takrat vem, da je za danes game over. Po navadi traja (po 15minutah dihanja) še cca 25-30 minut. Zanimivo je, da so položaji zelo podobni, kot da bi se šlo za neko zelo konkretno zadevo v mišičnem spominu. Ali če bi se hotli priliznit karmistom – nekaj v zapisu duše, da mora ,,ven,, Do zdaj sem imela samo eno idejo v procesu – križanje, ampak je čudno, zato ker roke grejo nad glavo, kot da bi bile zvezane skupaj in obešene na neko zadevo. Že to, da to sploh dopuščam je wau. Glede na to, da sem strasten ,,antikarmist,, ha-ha-ha-ha 
Povem Vam, svet je neskončno čuden.
snowcat