Reply To: duša
snowcat :) wrote:
V temi, ki se nanaša na čustveno zrelost smo videli, da je čustvena zrelost premo sorazmerna z občutkom povezanosti s celoto. Bolj si čustveno zrel, večjo potrebo imaš, da katerokoli dobrino/kvaliteto deliš z drugimi.
Resno Tadej ??
Od kod pa ta potreba ?
Od kod pa ?
Hm ……
Moje osebno (karkoli že naj bi to bilo) mnenje, je da čustvena zrelost se kaže na TIMINGu v procesu interakcije. Čustvena zrelost je osvobojenost od verige akcija-reakcija. Ni pa prav nič potrebno, da človek deli. .
Nedvomno iz dejstva, da se skozi čustveno zorenje počutiš vedno bolj eno z drugimi – ne le z ljudmi, ampak s celim stvarstvom. Potreba po delitvi, ekološka osveščenost ipd. so pač posledica tega.
snowcat :) wrote:
E, a sad:
Ko se zavemo lastne identitete, izgubimo občutek povezanosti. Globinsko v sebi čutimo nekak občutek nepopolnosti. Ezoterična psihologija uči, da nam ta globinski občutek nepopolnosti avtomatično generira občutek krivde, ki se ga skušaš znebiti. Pravijo ji primordialna krivda. Znebiti pa se je skušamo tako, da delamo dobra dela, usluge drugim ipd.
Glavna razlika:
– Ko smo čustveno zreli, delamo dobra dela iz vzgiba, ki ga generira občutek povezanosti.
– Ko smo čustveno nezreli in nas žre primordialna krivda, delamo dobra dela zato, da bi sami pred sabo zmanjšali občutek krivde in dobili od zunaj za svoje delovanje priznanje.
Cela ta štorija verjetno ni tako enostavna. Po mojem primordialna krivda generira vse eneagramske oblike vedenja, ne pa da se je skušaš znebiti le tako, da delaš dobra dela.
Meni je bolj pri srcu izraz ,,lakota duše,, …. moja osebna izkušnja pa kaže mičkeno drugače…..da se je šlo za odrezanje lastne življenjske energije kot odziv na okolico. Torej ta občutek lakote ni izhajal iz zavedanja se, da smo ločene identitete od okolja (kje iščemo polnilo) ampak iz odrezanja od vira energije. Občutek krivde se pojavi šele veliko kaseje kot posledica že interakcije in štekanja sveta akcija-pričakovanje-reakcija-razočaranje in iskanje razlogov. Eden od smerokazov je že primarna interakcija – če si priden, dobiš. …. občutek krivde ne nastane avtomatsko.
To je povezano – s tem, ko se počutiš ločenega od celote, se počutiš tudi ločenega od energijskega vira – energijo potem iščeš skozi pozornost drugih ipd.
Ne moreš enačiti vseh občutkov krivde. Krščanska religija recimo govori o padcu iz raja in izvirnem grehu – to je le zgodba, ki govori o tej ločenosti, ampak posledica tega, čemur v krščanstvu pravijo greh, je občutek krivde. Kot sem že omenil, tudi kvantna psihologija govori o primordialni krivdi, do katere pride avtomatično ob “ločitvi”. Seveda pa se ti s tem ni treba strinjati