Reply To: night calls (janko by joe cocker)

Član

nimam prou pogosto u mislih samomora.
če se mal ocenim skozi moje mikro filtre, ko je treba bit dlakocepski, komot rečem, da absolutno nimam samomorilskih nagnjen. no… usaj zdele ne.
kar pa ne pomeni, da o tem nisem razmišlju.
pa ne samo na način, če bi sebe fental… iz mogoče kakih “razlogov za obup”.
pa ne tut samo na način, da bi že iz firbca šou pogledat, če je res, da si s tem za naslednji lajf še otežiš stvari, k bi jih loh že zdele rešil.
u bistvu u to niti ne verjamem.

zruntu sem pa tut na ta način:
če bi jes resno razmšlju, da bi se spokal od tuki… na kakšen način bi to naredil.
pomoje si ne bi izbral kake boleče smrti, čeprou bi se mogoče glih tam najbolj dogajal, kar me u bistvu zanima in to je… kako zgleda ta prehod.

in da si ne lažem… ne štekam tega, da je čas iluzija.
no, ne štekam še marsičesa, ampak absolutno tudi ne štekam, kako to izgleda. torej… čas kot iluzija.
s tem v tem primeru mislim, da bi se izkušnja prehoda (iz tega fizičnega lajfa v fizično smrt) mogoče “dojela” čist isto, če bi prehod trajal samo en kratek trenutek (npr. šus u glawo), ali pa bi se ta prehod vlekel nekaj minut (npr. uspavalne tablete),
ali pa se zažgat na grmadi, kar bi trajal še mal dlje…
ali pa dolgotrajna bolezen…
skratka… tisti s šusom u glavo po naših časovnih merilih nima prou veliko časa, da se tam sanka po raznih tunelih z lućjo na koncu.
kdaj u resnici doameš, oz izkusiš, da je čas iluzija?

seweda je tuki ključni moment razlike tudi, da med umiranjem s swojo pomočjo ali po naravni poti… da je že tuki loh velika razlika.

ma sej se mi ne lub pisat.

no, skratka…
zanima me res, za kakšen način bi se jes odloču, če bi imel ta namen.

na tovrstno razmišljanje pa me je nekak napeljal tale filmček, ki si ga ene parktat na leto priwoščim.

https://dotsub.com/view/15f0467f-d351-4224-acf5-df3f2ba9d5a0

Lepo je če deliš