glas wrote: Omejen sebičen ego se ponavadi uravnoveša z nesebičnimi dejanji za druge, z razdajanjem drugim, služenjem,..
Omejeno dušo pa se ponavadi osvobaja z dovoljenjem, da je ta lahko dovolj ”sebična” da dela le to kar ona hoče..
Razlika med eno in drugo sebičnostjo pa je le ena; ko je egu neke osebe dovoljeno da je sebičen, so drugi ljudje okrog njega prikrajšani; ko je duši neke osebe dovoljeno da je sebična, vsi ljudje okrog take osebe, na dolgi rok le pridobovajo, bolj in bolj,.. 
Čudna so pota …”duhovnosti “
…
torej je pri sebičnosti ..duša najbolj osvobojena …
?
če potegnem črto sedaj ..kakorkoli že …potem so duhovnhjakli največji egoti -oz egoisti
?
Teorija:
Sebičnost ali egoizem je teleološka (tj. nauk, po katerem ima vse dogajanje v naravi in družbi svoj cilj) teorija etike, ki za cilj postavlja korist, užitek ali maksimalno dobro posameznika. Je nasprotje altruizma, ki ni usmerjen na enega samega človeka, ampak tudi na dobrobit drugih.
Psihološki egoizem trdi, da ljudi že po naravi motivira le zanimanje za lastno dobrobit, ki je končni cilj. Po psihološkem egoizmu torej vsi motivi izhajajo iz posameznikovih potreb in so tudi vsa dejanja usmerjena k njihovi zadovoljitvi.-=hedonizem.(ljudje vedno delujejo tako, da pridejo do lastnega užitka in se izognejo bolečini oz. trpljenju)
Etični egoizem trdi, da je za moralnost ravnanja nujno maksimirati lastne koristi; najpomembnejši za etičnega egoista je maksimalen izplen zase. V ozadju je razmišljanje: posamezniki bi morali vedno delovati v svoje dobro.
. Moralni egoizem je življenjski nazor, h kateremu se nagiba vse več mladih; ti trdijo, da moralnost sploh nima boljšega temelja kot poveličevanje lastnega jaza, v čemer se ta oblika egoizma približuje egocentrizmu in narcizmu. Osnovna podmena racionalnega egoizma pa je, da je za racionalno ravnanje človeka nujno maksimiranje lastnih koristi.
Če torej povzamemo, je egoizem postavljanje lastnih potreb in interesov pred potrebe, interese in želje drugih ljudi. Je bistvo človekove osebnosti, ki se pri nekom izrazi bolj, pri drugem manj, in sestavni del njegove narave. Egoizem je lastnost, ki človekovo pozornost usmerja nase samega, torej nasprotje altruizma, ter se kot preobremenjenost z lastnimi interesi in cilji lahko izraža na enem ali več področjih. V splošnem pa so sebični ljudje takšni vedno in povsod – tako v zasebnem življenju in ljubezni kot na poslovnem in družabnem področju. Koncept egoizma ne vključuje moralne ocene: ne pove nam, ali je to, da nam je mar le (ali pretežno) zase, dobro ali slabo. Moralna ocena oz. sodba je tako lahko le relativna in jo sebičnim ljudem navadno pripisujejo drugi.
KDO JE TOREJ EGOIST?
V nasprotju z doslej povedanim, kot tudi s splošnim prepričanjem, pa egoist vendarle ni človek, ki za svoje interese žrtvuje druge, ampak je nad to potrebo. Egoist ne deluje skozi druge ljudi in se ne ukvarja primarno z njimi, ampak je kot osebnost najpomembnejši sam sebi – za okolico oz. druge ljudi pa mu je mar le, ko ima tudi sam kaj od tega. Vseeno mu je, če za druge ne obstaja – pričakuje pa, da bodo drugi obstajali zanj. Zna ločevati pomembno od nepomembnega, vsaj kar zadeva samega sebe, in ima v splošnem raje zadovoljstvo kot uspeh (Bolj mu je pomemben odgovor na vprašanje: “Ali je to zame koristno?” kot “Kaj bodo rekli drugi?”). V tem pogledu je hedonist in tudi večina teleoloških teorij egoizem enači s potrebo po uživanju in razvajanju samega sebe.
Egoist se ponavadi giblje v jasno omejenem življenjskem okvirju, ki si ga postavi sam; kar je zunaj njega, mu ne pomeni nič. Njegov cilj je doseči tisto, kar si je zastavil – navadno nekaj, kar mu bo tako ali drugače koristilo –, in ko to doseže, se prepusti užitku. Nikdar pa si ne zaželi nečesa, česar potem ne bi mogel uživati.
