Reply To: PROCES PRISOTNOSTI

Moderator

PROCESIRANJE ČUSTVENIH PROBLEMOV S POVEZANIM
DIHANJEM – SPREMLJAJOČI POJAVI III. del

Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano
dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo
notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je energijski odsev
telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v
naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja
umirjati. To hkrati pomeni, da začnejo kontrolni mehanizmi iz naslova mišičnih
kontrakcij in nekaterih mentalnih sklopov, slabeti. Takrat začnemo s povezanim dihanjem, ki
spravi bolečinska telesa v gibanje. Kar se samega dihanja tiče, navajam nekaj
koristnih namigov:

– Dihamo tako, da izvajamo vdih in izdih skozi nos, z zrakom pa polnimo
predvsem trebušni del (abdominalno dihanje – dihanje s trebušno prepono). Na ta
način precej lažje ohranjamo miren in osredotočen um.

– Optimalen ritem dihanja je zelo individualen. Načeloma je ustrezen ritem ,
pri katerem najkasneje po petih minutah v telesu začutimo značilno ščemenje, ki
je zanesljiv znak, da so bolečinska telesa prešla v gibanje in da so
pripravljena za procesiranje.

– Če je ritem dihanja preintenziven, pride do že v prvem delu omenjene
hiperventilacije, kar se odrazi predvsem z močnimi krči v okončinah, zlasti prstih,
občutkom omrtvičenosti delov telesa ipd. Ta pojav je nezaželen; če do njega
pride, ritem dihanja dovolj upočasnimo, da ti krči minejo. Pri tem je treba
reči, da lahko pride do podobnih »simptomov« tudi med procesiranjem bolečinskih
teles. Razlika je v tem, da se pri hiperventilaciji pojavijo zaradi zmanjšanja
koncentracije CO2 v krvi, pri procesiranju bolečinskih teles pa so posledica prehajanja
globinskih mišičnih tenzij na zavestno raven.

– Omenil sem že, da obstaja več variant povezanega dihanja v smislu poudarka
oziroma dolžine vdiha in izdiha, zato je na mestu tudi vprašanje, katero
izbrati. Univerzalen nasvet ni mogoč, dobro pa je vedeti, da v primerih
pogostih neprijetnih krčev, omenjenih v prejšnji alinei, le te zelo omejimo, če
dihamo tako, da je poudarek na izdihu. Sicer pa lahko ob redni vabi potem, ko
imamo s povezanim dihanjem že nekaj izkušenj, z ritmom dihanja tudi nekoliko eksperimentiramo.

– Drugo pomembno vprašanje je količina oziroma intenzivnost vadbe. Povezano
dihanje običajno na začetku izvajamo cca 15 minut. Ker med samim dihanjem
nimamo adekvatnega občutka za čas, je praktično, da si kupimo t.i. »opozorilno uro«. Običajno je na pogled
podobna jajcu, razdeljena pa na dva dela. S premikom zgornjega dela jo
nastavimo na število minut, po preteku katerih se bo oglasil zvonec. Vendar pa
to ne pomeni, da takrat, ko zvonec zazvoni, z dihanjem vedno penehamo. Pri
povezanem dihanju namreč včasih pride do burnih čustvenih reakcij, o katerih
bom govoril nekoliko kasneje, včasih pa tudi do bolečin v telesu – pogostokrat
v coni kakšnega organa. V takšnih primerih s povezanim dihanjem nadaljujemo,
dokler se intenzivna čustvena reakcija ne sprocesira/umiri oziroma dokler
bolečina v telesu ne mine. Omenil sem že, da imajo naši polni organi vlogo
zbiralcev »čustvenih smeti«. Pri pojavih bolečin v coni organov prihaja do procesiranja tovrstnih dstruktivnih
enrgij tudi v organu, kar se odazi kot bolečina. Če bi takrat, ko se takšna
bolečina pojavi, s povezanim dihanjem prenehali in ga recimo ne bi več
izvajali, bi lahko bolečina »vztrajal« tudi več mesecev.

Ko torej ob izvajanju
povezanega dihanja posamezno bolečinsko telo preide v procesiranje, so možne močne
čustvene reakcije, pri katerih se sproščajo tudi telesne napetosti, pri tem pa lahko
pride tudi do sila neprijetnih krčev v telesu, ki zlepa ne popustijo. To se
dogaja zato, ker se sprocesira več bolečinskih teles oziroma ujete čustvene
energije, kot smo jih sposobni ozemljiti. Zato je priporočljivo, da vsaj v
začetku povezano dihanje izvajamo pod nadzorom.

Ni treba, da ima oseba, ki je takrat z nami ne vem kakšno ezoterično nanje;
daleč od tega. Mora pa biti obveščena o mogočih spremnih pojavih in seveda kot
osebnost dovolj stabilna, da v primeru, če do njih pride, ustrezno reagira.

In kakšna je ustrezna rakcija v primerih, ko pride pri tistemu, ki izvaja
povezano dihan je do neprijetnih trdovratnih krčev, tresenja telesa ipd.?

»Nadzornik« mora ravnati na las enako, kot mama, ki majhnemu otroku z objemom
pomaga ozemljiti strsno situacijo. Dovolj je torej, da ga zgolj objame in
globoko diha, seveda pod predpostavko, da ima razmeroma zdravo eterično telo.
Nekoliko naprednejša oblika pomoči pa je, da takrat, ko ga objame, razširi
zavedanje tako, da sta fizični telesi obeh v coni njegovega zavedanja, vdihuje
iz trebuha, izdihuje pa skozi presredek proti središču Zemlje, v katerem
vizualizira oker kocko, simbol elementa zemlje.

Tudi kasneje, ko vadimo sami, lahko načeloma kdaj pride do zakrčenosti delov
telesa. Če ohranimo prste gibke, si lahko pomagamo sami z uporabo ustrezne
mudre. Pri mudrah (sanskrt- pečat, gesta) gre predvsem
za položaje prstov, ki omogočajo specifične energijske pretoke v telesu, res pa
je, da je pri večini pomembna tudi drža samih rok, pa tudi telesa. Proces
ozemljevanja pospeši t.i. Prithvi mudra (s palcem spojiš prstanec).

Poleg tega, da se v posameznih prstih
nahajajo nekateri meridiani polnih in votlih organov, namreč ustreza vsak prst
posameznemu energijskemu elementu – palec elementu ognja, kazalec zraku,
sredinec etru, prstanec zemlji in mezinec vodi. Palec hkrati predstavlja tudi
aktivni princip in ko ga spojimo s katerimkoli dugim prstom, aktiviramo element
tega prsta. Spoj palca in prstanca torej pomeni aktivacijo elementa zemlje
oziroma intenziviranje procesa ozemljevanja.

Se nadaljuje …

tadej pretner2015-04-24 09:25:23

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/