Reply To: relacija sodba-mnenje
Nataša wrote:
Hm, včasih so rekli, da papir prenese vse. No, internet pa prenese še veliko več. Ravno zato se mi zdi, da ni slabo preverit informacij, ki jih daješ naprej ali v javnost. Ker to je drugače kot pokvarjen telefon in ven potem pridejo zgodbe, ki nimajo na koncu več nobene veze z resnico. Ko pride do javnih osebnosti, se je pa sploh težko zanašat na informacije v medijih, ker njihov namen je več ali manj povečanje naklade. Valjda da ne bomo vsega preverjali, ampak saj tudi vsega ne komentiramo javno … (pa ne govorim zdaj o Primi, ampak nasplošno)
Fino bi bilo, da bi se tegale (odebeljeno) držali novinarji. Na forume pa gledam kot na pogovorni nivo in na njih pač v debati pogostokat uporabimo kaj, kar smo pač nekje prebrali, kar je povsem normalno.
(Btw – Prima je govorile o temle:
http://www.inquisitr.com/1816491/matthew-mcconaughey-gets-death-threats-by-animal-rights-activists-over-hunting-ranch/ ).
Itak se tudi sama strinjaš, da nimamo časa vsega preverjati. Je pa ejstvo, da deluje naš um na sila zanimive načine. Pogostokrat se takrat, kadar se odločimo, da bomo za nekaj pokazali interes, za kaj drugega pa ne, zanašamo na feeling. Ampak prisoten je tudi ego, ki ima rad pojasnila, tako da včasih rečemo – tole me ne zanima zaradi tega in tega. Itak je tako, da so lneke informacije. so npr. za osebo A ključnega pomena, za osebo B popolnoma nepomembne, ampak verjamem, da je fraktalna struktura vesolja pač takšna, da prideš do informacij, ki so ti namenjene. Včasih so v to vpleteni tudi drugi, ki se zato, da ti prideš do informacij, ki so zate pomembne, obnašajo drugače kot običajno
.
Primer: Vedno, kadar se je kdo iz Hrvaške zanimal za Šolo za bioterpevte, sem ga usmeril na Ogorevca, ki vodi takšno šolo v hrvaščini. Ampak ko se je za šolo predlanskim zanimala ena Zagrebčanka, tega nisem storil, ampak sem jo vpisal v svojo. Nimam pojma zakaj. Nisem vedel, kdo je, kakšna je, nič. Tako sem se odločil zgolj na osnovi telefonskga pogovora in nikoli prej niti kasneje nisem naredil kaj takšnega.
Ampak kaj je iz vsega skupaj izpadlo?
Bejba je potem na moji šoli tako zatripala na kvantne metode, da na Ogorevčeva predavanja sploh ni hodila. Na prvega je sicer prišla, ostale pa je izpustil, s komentarjem, da tega ne rabi.
Ozelot wrote:
Res je nemogoče o vsaki informaciji imeti mnenje zato pa je najbolje da se naštelaš na sočutje in da se naučiš poslušat svoja čustva.
Stari, smo del družbe, ki je usmerjena izrazito tekmovalno, zato so v njej tisti, ki so naštelani na sočutje, praviloma žrtve. S sočutjem seveda ni nič narobe, vendar pa ga je za uporabiti, ko je za to primeren trenutek, kot splošna opredelitev pa je vprašljivo.
Kar pa se tiče poslušanja svojih čustev – kako pa veš, da s tvoja? Kako pa veš, da imajo kakršnokoli vezo s tistim, kar si v resnici in da niso zgolj program. Programirani smo precej bolj in globlje, kot si večina predstavlja. Programiran je celo naš občutek za lepoto (tipom so se recimo v baroku na splošno zdele privlačne precej bolj obilne bejbe kot danes). Ali pa – kemija med dvema se zgodi največkrat na bazi bolečinskih teles, ne pa na dušni.
Še en primer – če si recimo globoko identificiran s svojo vlogo krščana, lahko zelo “iskreno” sovražiš muslimana in obratno. Itak se to masovno dogaja. So to čustva ljudi, ki takočutijo, ali programi?