Reply To: Astrologija, tranziti planetov, vplivi,..

Član

Ceres wrote: September je nekako “moj” in sem mu tole spesnila:

Septembru

Vedno prideš v naglici, ko je še vse ležerno, me postaviš na tla in vseeno se te vedno razveselim. Neka topla nostalgija je to. Med vsemi sem te izbrala za mojega, ne najljubšega, ampak edinega. Mogoče je to tvoja devetka, mogoče moja polna deveta hiša. Mogoče tvoja sveža sapa in tople roke. Ali preprosto dejstvo, da znaš z devicami. Mogoče, ker je barva tvojega sonca tudi moja barva? Greješ, pa ne pečeš. Hladiš, pa ne mraziš. Ali pa je tisto nekaj, in je pravzaprav vseeno, s čim mi spodneseš tla.

Prineseš tisti konec nečesa, ki pa je tako poln novega. Začneva nekaj skupaj, veliko projektov sva že začela, ampak ko odideš, me zmanjka. Kot da bi vedno upal, da bom znala nadaljevati brez tebe. Pa ne znam. Vem, da ne obtožuješ, ampak samoobtožbe so še hujše. Skupaj praznujeva moj rojstni dan, ampak ti rojstnih dni itak ne razumeš. Jaz sem smrtnik in ti si večen. Kako naj nekdo večen razume minevanje? Smrtniki si v kamen klešemo, da smo živeli in tebi se to zdi smešno. Kot da bi mislili, da je naša večnost kaj manjša od večnosti kamna?! Pa vseeno….se kdaj zavedaš, da mogoče tudi ti nisi tako večen? Ali mogoče kdaj vidiš večnost tudi v meni?

»Se vidiva.« rečeš, ko odhajaš, jasno, da se spomnim, kdo vodi igro. Vem, da boš enkrat prišel, in me ne bo tu. Vem, da veš, kaj je moja tiha želja: da si ravno ti tisti, ki me boš odnesel v večnost s seboj in se ti res ne bo potrebno nikoli več vrniti k meni. Ampak slutim igro, slutim, da to vseeno ne boš ti. Ker igra gre tako, da me prineseš in podaš nekomu drugemu. Slutim celo komu. Z vidika večnosti je to krog, z mojega smrt. In tisti tvoj dobrohotni smeh. Kot otroku, ki ne razume, pa veš, da nekoč bo. Pa vseeno te prosim, če si me prinesel, me še odnesi. Saj veš, mi smrtniki nosimo v sebi strah.

Danes odhajaš. Ti, kot ponavadi, brez obžalovanja, jaz, kot ponavadi, s topim občutkom v trebuhu. Ko se vrneš, bom še vedno ista, barva tvojega sonca bo še vedno moja barva. »Se vidiva« rečeš. »Se vidiva«, rečem, ker sem samo tvoj odmev.

ne zgodi se men velikrat, da bi mi astrologija na misel pršla, kadar mi kej ni jasno, al pa, kadar mislim, da mi je use jasno…

ampak tele dni… sem pa jes tut vidu… ali pa opazu… al pa se mi je samo zdel…
da se vsepovsod neki čudnega dogaja…
in mi je na misu pršlo tut, da je možno, da so kaki biki v kaki devici…
oziroma bikovi tiči kje v kaki devici… al pa dvojčicah…

in pridem sem pogledat, če je kej rečenega okol tega… mal rolam nazaj…
in naletim na tole…
ej…
tko lepega opisa… česarkoli…
še nisem prebral.
in tole sem prebral pa ene parkrat.
in zdej se mi zdi, k da septembra poznam že skor 50 let, hahahha
komplimenti, komplimenti.

Lepo je če deliš