Reply To: PROCES PRISOTNOSTI

[ozelot]

Prejle sem mal počival in mi pride v bučo naslednje razmišljanje:

Upam da bom znal opisat tako kot se je razmišljalo. Skratka kaj vse bi človek naredil da bi se počutil bolj srečno kot se. Koliko imam podedovanih vzorcev ki mi niso všeč in se ne ujemajo z mojo željeno samopodobo. Koliko čustev čustvujem ki niso tisto kar bi pripisoval sam sebi. Koliko je podzavestnih vzorcev ki te oddaljujejo od samega sebe. In potem so tukaj tehnike vseh sort ki ti pomagajo do preobrazbe, transformacije ali kakor bi se že spremembam lahko še reklo.

Ampak želja po spremembi samega sebe oziroma nesprejemanju samega sebe izvira iz neke realnosti in na podlagi tega bi človek okužil vse svoje življenje. Zdi se mi da če bi se človek sprejel takega kot je bi avtomatično prišlo do neke transformacije ki pa nebi bila nevarna kot je prisiljeno spreminjanje samega sebe zaradi nesprejemanja samega sebe. Torej po mojem mnenju napačna uporaba procesa prisotnosti (napačna namera, vzrok) nikakor ne more pripeljati do dobrega rezultata brez negativnih posledic.

Sam pri sebi opažam nešteto nepravilnosti in pomankljivosti glede na to da sem perfekcionist. Če bolj jih skušam odpraviti bolj sem nesrečen ker sem mislil da mi odprava napak lahko prinese srečo oziroma zadovoljstvo s samim sabo. Danes sem pa pomislil zakaj zaboga nebi bil pa polovičar, nekdo ki si ne upa vsega, nekdo ki ne zmore, nekdo ki se umakne,.. zakaj nebi bil to kar trenutno sem?

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem