Reply To: OSHO
Še nekaj iz pred kratkim v slovenščino prevedene Oshojeve knjige:
‘Ne gre za to, da morate biti sočutni. Ne. V stanju meditacije ste sočutje. Sočutje je toplo kakor strast, zato sta ti dve besedi povezani (v ang. passion, compassion, op. prev.). Zelo strastno je, vendar ta strast nima naslovnika in ne išče nikakršnega povračila. Ves proces je postal natanko obraten. Najprej ste nekje iskali nekaj strasti. Zdaj ste jo našli in jo izražate. Strast je iskanje sreče, sočutje pa je izražanje sreče. Vendar pa je strastno, toplo je. In razumeti morate, da je tako zato, ker v sebi nosi paradoks.
Veličastnejša kot je stvar, bolj je paradoksalna. Meditacija in sočutje sodita na enega višjih, na najvišji vršac. Zato v sebi zagotovo skrivata paradoks.
Paradoks je v tem, da je človek meditacije zelo hladnokrven, ni razgret. Hladen je in hkrati topel, ne vroč. Strast je vroča, skoraj že vročična. Ima povišano temperaturo. Sočutje pa je hladnokrvno, a toplo, izreka dobrodošlico in je sprejemajoče, z veseljem daje, pripravljeno je deliti, čaka, da bo dajalo. Če se človek meditacije ohladi, je zgrešil. Potem je samo človek zatiranja. Če zatirate svojo strast, boste postali hladni. Tako, je postalo vse človeštvo hladno, saj je bila strast v vsakomer zatrta.
Od samega otroštva je bila vaša strast pohabljena in zatirana. Kadar koli ste začeli postajati strastni, je bil tam zmeraj nekdo- mama, oče, učitelj, policija-, ki je nemudoma postal sumničav. Vaši strasti so pristrigli krila in jo zatrli: ‘Ne stori tega!’ Nemudoma ste se zaprli vase. In postopoma ste se naučili, da je za preživetje nujno poslušati ljudi okoli sebe. Varnejše je.
Paradoks je v tem, da je človek meditacije zelo hladnokrven, ni razgret. Hladen je in hkrati topel, ne vroč. Strast je vroča, skoraj že vročična. Ima povišano temperaturo. Sočutje pa je hladnokrvno, a toplo, izreka dobrodošlico in je sprejemajoče, z veseljem daje, pripravljeno je deliti, čaka, da bo dajalo. Če se človek meditacije ohladi, je zgrešil. Potem je samo človek zatiranja. Če zatirate svojo strast, boste postali hladni. Tako, je postalo vse človeštvo hladno, saj je bila strast v vsakomer zatrta.
Od samega otroštva je bila vaša strast pohabljena in zatirana. Kadar koli ste začeli postajati strastni, je bil tam zmeraj nekdo- mama, oče, učitelj, policija-, ki je nemudoma postal sumničav. Vaši strasti so pristrigli krila in jo zatrli: ‘Ne stori tega!’ Nemudoma ste se zaprli vase. In postopoma ste se naučili, da je za preživetje nujno poslušati ljudi okoli sebe. Varnejše je.
Kaj torej storiti? Kaj naj bi storil otrok, ko začuti strast, ko se počuti polnega energije in si želi skakati, teči ter plesati, njegov oče pa prebira časopis? Nič pametnega ni v njem, a njegov oče ga prebira in je zelo pomemben človek, saj je glava družine. Kaj storiti? Otrok počne nekaj res veličastnega. V njem je bog, ki je pripravljen plesati. Vendar pa oče prebira časopis, zato mora biti vse tiho. Otrok ne more plesati, teči in vpiti.
Svojo energijo bo zatrl. Poskušal bo biti hladen, zbran, nadzorovan. Nadzor je zavzel mesto najvišje vrednote, v resnici pa nima nikakršne vrednosti. Nadzorovana oseba je mrtva oseba. Nadzorovana oseba ni nujno dosciplinirana oseba. Disciplina je nekaj čisto drugačnega. Disciplina izhaja iz zavedanja, nadzor pa iz strahu. Ljudje okoli vas so močnejši od vas, lahko vas kaznujejo, lahko vas uničijo. Vso moč nadzora imajo. Lahko vas spridijo in zatrejo. Zato mora otrok postati diplmatski.’
…
Sedaj pa moram vrnit knjigo 