Reply To: OGLEDALA razmerij
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › OGLEDALA razmerij › Reply To: OGLEDALA razmerij
Par stvari glede vampirjev lahko povem iz lastne izkušnje, ker sem bila vampirizem dobesedno prisiljena kar natančno preučiti. To so seveda samo moja mnenja in razlage.
Zakaj vampirji svojega odseva recimo ne vidijo v ogledalu? Gre za osebe, katerih duša je v tolikšni meri ujeta v programe, da je njihova osebnost v celoti lažna. Prav vse v njej je nepristno, ti programi pa so čista iluzija in ko prodreš skozi tančico videnega na površini in videnega običajnim ljudem in očem, šele opaziš, da tam v resnici ni ničesar, kot bi v teh ljudeh zevala ena ogromna luknja, prav ničesar ni za videti.
Pa potem recimo zakaj ne marajo sonca? Po moje gre za prispodobo dušne svetlobe. Ker je izvorna svetloba pri vampirjih skoraj povsem zatemnjena, zelo težko prenašajo svetlobo v drugih ljudeh in jo poskušajo na vse načine uničiti. Če vampirju recimo poveš resnico, te bo napadel z arzenalom različnih identifikacij in programov, in to z vso silo. Povsem se mu spremeni glas, izraz na obrazu pa kar otrdi od moči identifikacije. Pozneje, ko premagaš strah in odbojnost do teh programov, pa te preprosto več ne zmorejo pogledati v oči, ker na neki ravni vedo, da so razrinkani, običajno pa poskrbijo tudi za to, da to stika več sploh ne pride, saj jih vsaka svetloba namreč moti, ker jih na neki ravni, ki je sicer ne razumejo, spomni na to, v kolikšni meri so programirani.
Pa potem recimo svetleča koža, lepi lasje itd. Če opazuješ vampirja v trenutku, ko najde svojo žrtev, lahko opaziš, da si nadene najlepši možen obraz, potem pa žrtev običajno pod krinko veselja nad snidenjem drži za roko in je kar noče in noče spustiti, dokler se za silo ne napoji z energijo žrtve. Vidiš lahko, kako vampirju dobesedno zažarijo oči, ko pije energijo, postane nekako evforično navdušen, ker se je napil krvi (prispodoba za življenjsko energijo) in vsaj za oči običajnih ljudi naravnost žari.
Mogoče se komu tole sliši kot blodnje, ampak vampirji so v bistvu čisto resnični ljudje, in opis iz filmov in bajk je povsem ustrezen, le da v njih uporabljajo prispodobe. Sama sem imela kar nekaj težav, da sem lahko vse skupaj prebavila. Prebavljala sem kar par mesecev. Še najtežje od vsega mi je bilo morda sprejeti dejstvo, da nihče ne vidi, zakaj v resnici gre, in da so ti ljudje običajno spoštovani člani družbe. No, potem sem počasi sprejela, da tako pač je, da živimo v takšnem svetu, in da je edini način, da se zaščitiš pred tovrstnimi ljudmi ta, da pospešeno delaš na sebi.