Reply To: Kvantni pristopi samorazvoja
Robert Zupančič wrote:
Je torej slučajno, da je Hitler tako sovražil Žide? Na tej
povezavi (http://www.youtube.com/watch?v=MgcdUDlp-i0) je odgovor na
to… Zanimivo, da NI konkretnih dokazov, da bi Hitler sovražil Žide
PRED letom 1919… Nekaj ga je močno sprovociralo in na linku je
odgovor, kaj je to bilo…
Pred časom sem gledal igran dokumentarec iz časov 3 Reicha. Iz dialogov med nemškimi oficirji vidiš, da je šlo za povsem enake stvari, kot danes – Židi so imeli vse v rokah; bančni sistem z oderuškimi obrestmi, močni pa so bili tudi v mafijaških poslih droge in predvsem prostitucije.
Robert Zupančič wrote:
Zgolj, da bo povsem jasno, vprašam
naslednje: Caroline Myss omenja dva aspekta arhetipov, pozitivnega in
senčnega. Je torej senčni aspekt določenega arhetipa pogojen z
identifikacijo? Če si torej V arhetipu terapevta, to pomeni, da se
izraža pozitivni aspekt tega arhetipa?
Robert, dolgo je že, kar sem bral omenjeno knjigo C. Myss, poleg tega pa me področje arhetipov, razen tistih, ki sem jih izpostavil, kaj prida ne zanima, zato se ne spomnim konkretno, kako jih opredeljuje Myssova.
Zakaj me ne zanimajo?
Ker niso nič posebnega – gre pač za polja realnosti z določenim egregorjem v centru in se mi zdi precej isti drek, ali jim rečeš polja realnosti ali pač nekaterim od njih arhetip. Zanimajo pa me tisti arhetipi, ki so, pogostokrat precej neopazno, prepleteni z našimi lajfi in so kompleksni. Če jih kot kompleksne ne obravnavaš, ampak skušaš odpeketati le iz dela arhetipa, se bo problem vedno vrnil.
Arhetipe pa lahko ločimo še po drugih stvareh – recimo po tem, s katerim delom možganov se povežejo. V enem prejšnjih postov omenjeni arhetip matere, sodi med arhetipe preživetja in se poveže z reptilskimi možgani – vsaj v začetku, ob identifikaciji pa še s čustvenim (bela masa) in centralnim delom možganov (siva masa – mental). Idealno je torej, če znaš arhetipe uporabljati tako, da se aktivirajo kot program, ki ga uporabiš, ko ga pač rabiš in ga zapustiš, ko ga več ne rabiš. In tako je praktično z vsemi, dokler z njimi nisi identificiran.
Robert Zupančič wrote:
Ali lahko še bolj jasno razložiš
dinamiko “ujetja” v arhetip terapevta. Hočem reči, kako
ravnaš, da “padeš” v pozitivni aspekt tega arhetipa in
kako se zgodi identifikacija z arhetipom, to je, ko zasede svoj
senčni aspekt? Predvsem aktivacija prvega mi ni čisto jasna.
Praviš, KO si a arhetipu terapevta, se dogaja to in to. Ampak KAKO
prideš v ta arhetip oz. kdaj se aktivira, ne da bi se obenem
aktivirala identifikacija z arhetipom? Upam, da nisem preveč
zakompliciral vprašanja
Nisi zakompliciral. V arhetip terapevta prideš, ko nekaj časa PREDANO delaš kot terapevt in se ne obremenjuješ z rezultati – to namreč vedno ovira tok življenjske energije. Identificiraš pa se zato, ker nimaš dovolj energije. Smešno kaj? – terapevt, ki nima dovolj energije. Hah, verjemi da je veliko takšnih.
V eni od tem sem odgovarjal ravno na tvoje vprašanje glede bazičnih pristopov in napisal sem, da je recimo reiki ena od metod, ki sama po sebi ne vrne v telo zavestnosti. In glej ga zlomka:
– terapevt lahko z reikijem neki osebi precej pomaga (če ne drugega,ji da energijski push, ki spet za nekaj časa sproži procese samozdravljenja, po drugi strani pa se na ravni prvih treh čaker kupa svojih kontrakcij sploh ne dotakne.
Kaj se dogaja?
Terapevt dela z reikijem dovolj, da mu za silo samoozdravitveni procesi delujejo, še vedno pa ima v sebi kup kontrakcij, ki so porabnik energije. In to tako močan porabnik, da ni sposoben bivati v coni življenjske energije, v kateri nimaš potrebe po samopotrditvi od zunaj, ampak mora delati cirkus, kako dober je, kako jasnoviden je, kako edinstven je, kako je njegova metoda ekskluzivna …, da dobi energijo iz potrditve drugih. Verjemi, da nihče, ki ima dejanski dostop do energije, ni identificiran z arhetipom terapevta, ampak takšnih je zelo malo ;o)
glas wrote: Najpomembnejši arhetip je Sebstvo
Edward Edinger (2004: 12) pravi: “Sebstvo predstavlja središče, ki urejuje in spaja celotno dušo na enak način, kakor je jaz središče zavestne osebnosti. Z drugimi besedami lahko rečemo, da je jaz središče subjektivne identitete, medtem ko je sebstvo središče objektivne identitete. Sebstvo je zato vrhovna duševna avtoriteta, kateri je jaz podrejen.”
Idealen citat za to, da spet zadeve dodatno zakompliciramo. V prvi fazi lahko sicer razumemo, da ima Edinger sebstvo za bazični jaz, potem pa pravi, da je jaz (ego) središče zavestne osebnosti. A res? Ego je kup identifikacij, ne pa zavestnost. Po drugi strani niti nimam bazičnega jaza za središče objektivne identitete (ta je lahko recimo totalno neobjektivna že zaradi morebitnih skrajnih temperamentnih posebnosti – recimo dvojna voda). Stvari so prepletene in v ozadju vse bazične in lažne navlake je prisotnost, ki vse skupaj prežema, ali pa tudi ne ;o). V glavnem – s predalčkanjem težko prideš do objektivne slike.