Reply To: Delo z nihalom
ajm bek 
vidim, da se je debata razvila. fajn.
no, jaz bom najprej zaključil z nedokončanim.
Robert Zupančič wrote:
To zahteva že malo daljšo razpravo, ki pa presega okvir te replike, zato se bom tukaj sedaj zaenkrat ustavil.
Ja, se strinjam. Tudi sam nisem resno niti še začel govorit, če bi bila rdeča nit debate vedenje ali zavest, ampak teh debat se načeloma niti ne udeležujem.
V svoje notranje Vedenje ni potrebno DVOMITI, ker je to aksiom. Če je potrebno v kaj dvomiti, je to RAZUM in človeška LOGIKA, v notranje Vedenje pa prav gotovo ne. Pa vendar bom zelo neposredno odgovoril na tvoj del posta, ki sem ga dojel kot nekakšen očitek, ki morda leti celo name osebno, zato bom tudi osebno odgovoril v povezavi z radiestezijo.
no lepo, hahahahahaha. nisem niti pike do konca pritisnil, da je konec debate o vedenju in ewo…
takoj je nujna glasna replika…
ideja, da v svoje notranje vedenje ni potrebno dvomiti, ker je aksiom, mi je podobno smešna, kot mi je smešna ideja, da izjema potrjuje pravilo.
sem namreč mnenja, da je prav v svoje vedenje nujno, konstruktivno in samoumevno dvomiti iz več razlogov. bom pojasnil:
kot jaz razumem vedenje je nekako takole:
bom kratek in zato bo
veliko prostora za ugovarjanje, ampak ne se prosim zapenjat na malenkosti, ker bom
zelo posplošil, da samo okvirno povem svoj point.
že nacisti so (pazi
zdej to) VEDELI (in tudi precej uspešno prakticirali), da če folku dosti dolgo časa govoriš karkoli, bo folk
to prej ali slej začel verjeti. in ko nekaj verjameš… si samo še korak
do vedenja.
torej… vsak ima neko svoje vedenje. nekateri so do njega prišli po neki svoji poti, bodisi z ućenjem, raziskovanjem, razmišljanjem, opazovanjem….nekateri pa so to svoje vedenje privzeli od drugih, ker jim je bilo pač sugerirano, privzgojeno, usiljeno….vedenje je lahko tudi intuitvno, ampak to zame ni razlog, da se v njega ne bi podvomilo.
ampak… nekateri imajo svoje notranje vedenje za edino resnico, nekateri svoje vedenje sproti pozabljajo in spreminjajo, nekateri ga po potrebi prilagajajo okoliščinam, nekateri pa tudi v svoje vedenje ves čas dvomijo. in ko se jim to vedenje že spremeni-nadgradi-razvije… oni še kar dvomijo. tudi sam sodim med dvomljive iz razlogov, o katerih sem pisal malo višje.
tukaj bi lahko dodal še kakšno kategorijo… npr. tiste, ki itaq vedo o vsem vse. najdeš jih vsepovsod, najlažje pa po gostilnah in najbolj prav ima tisti, ki je najglasnejši. le ti so tudi s svojo pametjo edini res zadovoljni, ker so mnenja, da je imajo največ. samo seveda-sreče pa nimajo in zato njihova pamet ne pride do izraza. po njihovem mnenju seveda, ker so pač žrtve…
torej kot že rečeno… vedenje ima vsak. tako ali drugačno, pridobljeno tako ali drugače. in pazi zdej spet to: vsak ima tudi prav… zase in na svojem nivoju zavedanja.
in zdej, če potegnem črto:
vsi smo pravzaprav na istem. vsi smo svoja individualna zavest na svojih nivojih in istočasno del večje kolektivne zavesti. vsi tudi nujni, edinstveni in nepogrešljivi.
in ker je zavest verjetno nekaj večnega oz. nekaj, kar trenutno niti še ne razumemo in ker je ta kolektivna zavest očitno še živa, je živa lahko zato, ker se ves čas razvija. in razvijamo jo nevede in neizbežno vsi, vsak na svoj način in na svojem področju, kjer pač delujemo. pri razvoju kolektivne zavesti ni bolj ali manj pomembnih delov. smo samo različni. tudi jablana ima korenine, veje, liste in cel kup sestavnih delcov… vsem pa je skupni cilj: jabolko. no ja… prispodoba ni lih neki, ampak ajde….
no, zdej sem na hitro (čeprav seweda je to lahko filozofiranje v nedogled, ampak jooojjjj.. se ne grem) pojasnil, kako sploh razumem vedenje in to samo zato, da zdaj lahko v par besedah pojasnim še, zakaj sem na začetku tega posta rekel, da se mi zdi nujno dvomiti v svoje vedenje.
torej:
če nekdo v svoje notranje vedenje ne dvomi, potem je:
-ali nehal razmišljati,
-ali nehal izkušati,
-ali nehal delovati,
-ali je non stop na opojnih substancah,
-ali se nehal izobraževati
…
in obtiči tam, o čemer sem pisal malo prej v svojem prejšnjem postu.
vse ostalo se torej razvija, tisti pa ostaja pri svojem notranjem vedenju in cepeta na mestu in če pri tem ne-dvomu vztraja predolgo, se mu lahko zgodi, da ga po desni prehiti tudi pes Boštjan.
kljub temu pa tudi zanj ni še vse izgubljeno. ko ga začnejo prehitevati res vsi po vrsti in če še kar vztraja s svojim ne-dvomom, se prej ali slej zgodi, da ga kljub vsemu s kritično maso potegnejo za sabo Boštjan in vsi ostali, kateri so si dovolili dvomiti v svoje notranje vedenje, se s svojim dvomom vase ne omejevati in so bili gonilna sila razvoja svoje, istočasno pa tudi kolektivne zavesti in za razvoj kolektivne zavesti niti ni pomembno, na katerm “nivoju” je vsak posameznik, ampak je pomembno, da se vsak posameznik (oz. vsaj toliko posameznikov, da je izpolnjena kritična masa) razvija!!!
no, tko nekako bi bilo po mojem trenutnem notranjem vedenju, v katrega seveda z lahkoto tudi dvomim, ampak, dokler nimam boljše ideje, pač zame drži tole.
čeprav… mater… bom pošten in priznal, da imam res še neke ideje, ki pa se mi zdi, da bi se ta trenutek slišale pa res prav bogokletne.
V svoje notranje Vedenje ni potrebno DVOMITI, ker je to aksiom. Če je
potrebno v kaj dvomiti, je to RAZUM in človeška LOGIKA, v notranje
Vedenje pa prav gotovo ne. Pa vendar bom zelo neposredno odgovoril na
tvoj del posta, ki sem ga dojel kot nekakšen očitek, ki morda leti celo
name osebno, zato bom tudi osebno odgovoril v povezavi z radiestezijo.
če
sem uspel pojasniti, zakaj se mi zdi nujno dvomiti celo v svoje
notranje vedenje, potem je upam samoumevno, da se mi zdi dvomiti v
človeški razum in logiko še toliko bolj nujno.
ne, nič ni letelo namenoma nate osebno, je pa res, da pač nisem dober retorik in sem velikokrat nerazumljiv tudi sam sebi, hahahhahaha.
naprej… bom mogoče jutri. zdaj sem zaspan. ampak v to… pa ne dvomim 