Strah in porod

[loonanai]

Poz..!

Moj danD, ko bom postala mamica, se bliža in bliža. S tem pa narašča tudi strah… Na začetku sem bila vsa optimistična in pogumna, da bom rodila povsem naravno, brez epiduralne in sem si ponavljala frazo, da “…če je vsaka rodila, bom tudi jaz….”

Zdaj pa – bližje kot je (še dva meseca), bolj se stopnjuje dvom in bolj se pojavljajo vprašanja “Bom zmogla?”, “Bo zelo bolelo?”, “Se bom znala prilagoditi telesu?” itd… Vse bolj razmišljam o raznoraznih modernih tehnikah in preparatih, ki omilijo bolečino, čeprav ŽELIM naraven porod (brez igel v hrbtenico…).

Porod si skušam čimbolj vizualizirat in si ga odvrtet v glavi, ponavljam si raznorazne afirmacije in se nekako prepričujem, da ZMOREM. Pa saj vem, da zmorem, samo čisto po človeško dvomim… Čisto preprosto – rada bi zmanjšala strah in bila bolj sproščena. Veselim se poroda, ker vem, kaj mu sledi – tu bo moje bitje, samo moje in jaz bom njegova mamica. Res komaj čakam!!! Samo še tale porod…

Saj ne vem, kaj sem sploh želela s tem postom…

Mogoče dat ven iz sebe, malo pojamrat,… Mogoče vas prosit za kakšen predlog, kako zmanjšati strah in napetost, se sprostiti, prepustiti toku?

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

loonanai wrote: Poz..!

Saj ne vem, kaj sem sploh želela s tem postom…

Mogoče dat ven iz sebe, malo pojamrat,… Mogoče vas prosit za kakšen predlog, kako zmanjšati strah in napetost, se sprostiti, prepustiti toku?

Upam, da ti bo kaj napisala kakšna tetka, ki ima izkušnje z materinstvom. Jaz ti bom pač poskusil svetovati na svoj način.
Kadar smo z mislimi usmerjeni na nekaj pomembnega, kar nas čaka v prihodnosti (kar materinstvo seveda je), se začne naš um dramatizirati in pošiljati signale te drame vsaj po dveh, včasih pa po treh zaznavnih kanalih: avditivnem (negativni notranji dialogi), vizualnem (negativne predstave) in kinestetičnem (slabo počutje). Najpogostejši je avditivni, v povezavi s slabim počutjem. takšni situaciji imajo pozitivne afirmacije silaomejen obseg delovanja – po domače rečeno, so razmeroma neučinkovite, saj jih nalagaš na notranje dvome in skrbi. Najprej se moraš torej lotiti notranjih dvomov in skrbi, pa tudi potem afirmacije sploh niso potrebne. Jaz bi na tvojem mestu naredil takole:
– Kazalca obeh rok nasloni na levo in desno stran trebuha in začni opazovati energijo med prstoma. Dvomi, strahovi … namreč pobzročijo v telesu napetost, ki jo zaznaš kot energijski nemir. Ko to napetost na ta način opazuješ, se zgodi dvoje:
– Ko se sebe zavedaš kot opazovalca teh občutij,je jasno, da z njimi nisi več identigiciran(a). Nič več nisi zaskrbljena, ampak energijo skrbi opazuješ.
– Ko zavestno opazujemo neko energijo, se ta umakne/spremeni. Če boš tako opazovala energijo v sebi, se bo razmeroma hitro umirila. Če ti bodo pri tem nagajale misli, začni dihati tako, da med vdihom in izdihom ne narediš pavze – če tako dihaš, garant utišaš misli. Morašpa paziti, da na ta način ne dihašpreveč intebzivno, da ne pride do hiperventičacije. Se pravi – nežno, počasi, brez presledka med vdihom in izdihom.
Ko se bo energija umirila, boš v stanju tu in sedaj. V tej situaciji skrbi in strahov žesamo po sebi ni in za to stabje je značilno zadovoljstvo. Osredotoči se na to zadovoljstvo, ga v sebi namerno še malo potenciraj in uživaj v občutku, da nosiš dete. Uživaj čim dlje – v tej fazi se namreč “dogaja” celično preprogramiranje.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[anja]

Ja, ni druge – dete mora ven…

Jaz sem se pred porodoma tolažila, da je to samo en dan (oz. še boljše – samo nekaj ur), za `nagrado` pa dobiš dojenčka….razmišljat vnaprej o bolečini je brez veze – sigurno jo boš (vsaj malo) čutila (ne vem kako je na epiduralni…). Meni je najbolj (bolj kot vse tablete in injekcije) pomagalo vodeno dihanje med porodom…to je res špica! Pa lažje je, če si fizično pripravljena na porod – pomaga telovadba za nosečnice…

Do poroda je še nekaj časa – zdaj se sprosti, poskusi izklopit silna premišljevanja kako bo in če bo ok. Dan D bo minil kot šus, potem pa akcija naprej.

LP

Lepo je če deliš

[Pipi]

Boli, ampak je bolečina v hipu, ko dobiš dete v naročje nakaj tako nepomembnega.

Pa saj bo šel bodoči očka s teboj?

Pri mojem porodu je bil mož poleg in to me je zelo pomirjalo.Ne bom pozabila solze, ki je stekla po njegovem licu, ko so nama pokazali dojenčka…..

Lepo je če deliš

[loonanai]

tadej pretner wrote: – Kazalca obeh rok nasloni na levo in desno stran trebuha in začni opazovati energijo med prstoma. Dvomi, strahovi … namreč pobzročijo v telesu napetost, ki jo zaznaš kot energijski nemir. Ko to napetost na ta način opazuješ, se zgodi dvoje:
– Ko se sebe zavedaš kot opazovalca teh občutij,je jasno, da z njimi nisi več identigiciran(a). Nič več nisi zaskrbljena, ampak energijo skrbi opazuješ.

Tega si ne predstavljam čist okej… Dlani rok sta potem vzporedno s telesom, kazalca pa naslonjena na trebuh? Torej se energija premika skozi trebuh? Bom poskusila, ampak sem mogla najprej vprašat, da ne bom nekaj narobe delala. Potem se pretok energije občuti verjetno podobno kot pri reikiju, ane?

tadej pretner wrote: – Ko zavestno opazujemo neko energijo, se ta umakne/spremeni. Če boš tako opazovala energijo v sebi, se bo razmeroma hitro umirila. Če ti bodo pri tem nagajale misli, začni dihati tako, da med vdihom in izdihom ne narediš pavze – če tako dihaš, garant utišaš misli. Morašpa paziti, da na ta način ne dihašpreveč intebzivno, da ne pride do hiperventičacije. Se pravi – nežno, počasi, brez presledka med vdihom in izdihom.

Tole dihanje spominja na dihanje med porodom. Preusmerjanje misli, ane, od neke stvari (negativne) k drugi (pozivitni oz. nevtralni). Bom poskusila, hvala za nasvet.

tadej pretner wrote: Ko se bo energija umirila, boš v stanju tu in sedaj. V tej situaciji skrbi in strahov žesamo po sebi ni in za to stabje je značilno zadovoljstvo. Osredotoči se na to zadovoljstvo, ga v sebi namerno še malo potenciraj in uživaj v občutku, da nosiš dete. Uživaj čim dlje – v tej fazi se namreč “dogaja” celično preprogramiranje.

A mi razložiš tole celično programiranje? Dete čuti moje počutje, ane, “doživlja” moja doživetja, moja čustva… Verjetno to ful vpliva nanj. Se spomnim, da sem v eni Marjanovi knjigi brala o tem, kako naj bi bila mati v času nosečnosti čimbolj pozitivno naravnana, ker stvari, ki jih doživlja, prenaša na otroka.

Lepo je če deliš

[loonanai]

anja, pipi:

Pravijo, da je bolečina takoj pozabljena, ko dobiš svoje dete v naročje, ko ga vidiš, slišiš,… Sem velikokrat slišala tudi, da so bile nekatere, ki so rojevale naravno, torej brez nekih protibolečinskih preparatov, kot v transu in se dela poroda sploh ne spomnijo. Verjetno se ne spomnijo tistega dela, ko jim je bilo najhujše… Obramba možgan, da travmo “spregledajo”.

Ja, moj bo šel zraven, upam da se bo izšlo tako. Imam sicer 5 minut peš do porodnišnice, on pa dela 25 km stran, tako, da če bi bil slučajno v službi takrat, ko bom šla rodit, bo v pol urice pri meni.

Sem na enem drugem forumu brala, da “moški niso več moški”, če gredo zraven k porodu. Da izgubijo svojo prvinsko moško naravo… Kaj pa vem, jaz mislim, da ženske nimamo pravice moškim odreči rojstva, saj je konec koncev otrok tudi njihov… Saj je ž porod ženska zadeva in v zgodovini so ženske rojevale bodisi same bodisi ob podpori drugih žensk, moški pa so bili izključeni – so šli na “lov”, ali pa so se ga napili v najbližji gostilni.

Moj je bil sprva skeptičen glede tega, da bi šel zraven, je rekel, da bi kar umrl od nemoči, ker mi ne bo mogel pomagat, potem pa sva prišla do zaključka, da mi bo s tem, da bo samo ob meni, dal največ…

Lepo je če deliš

[anja]

loonanai wrote: anja, pipi:

Sem na enem drugem forumu brala, da “moški niso več moški”, če gredo zraven k porodu. Da izgubijo svojo prvinsko moško naravo… Kaj pa vem, jaz mislim, da ženske nimamo pravice moškim odreči rojstva, saj je konec koncev otrok tudi njihov… Saj je ž porod ženska zadeva in v zgodovini so ženske rojevale bodisi same bodisi ob podpori drugih žensk, moški pa so bili izključeni – so šli na “lov”, ali pa so se ga napili v najbližji gostilni.

Moj je bil sprva skeptičen glede tega, da bi šel zraven, je rekel, da bi kar umrl od nemoči, ker mi ne bo mogel pomagat, potem pa sva prišla do zaključka, da mi bo s tem, da bo samo ob meni, dal največ…

Zakaj moški ne bi bil potem več pravi moški? Ima kdo kako razlago? Tudi meni je moževa prisotnost pri porodih zelo pomagala. Samo, da te drži za roko, da čutiš podporo…ti je potem lažje…

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki