Reply To: Ponižnost
Ponižnosti človeka ne vodi do tega, da se na umeten način
ponižuje in opravičuje. Ponižnost nam pomaga pridobiti
notranjo
pristnost, umirjenost in humor. Menihi so učili: »Ni
ponižen, kdor
zaničuje samega sebe, temveč kdor z veseljem sprejema
krivice,
žalitve in kritike bližnjega.« »Če zmoreš prenašati žalitve,
je to
velika stvar, ki presega vse kreposti « (Modrost puščave).
Ponižnega človeka ne vznemirja niti graja niti hvala, ker se
ne
ubada več s seboj. Ve, od kod prihaja dobro, ki je v njem.
Če je
deležen pohvale, je ne zavrača, ker ta gre Bogu, niti je ne
ohranja zase, ampak z velikim veseljem vso predaja Njemu.
Prav
tako ostaja miren, če ga kritizirajo, ker ni v skrbeh zaradi
mnenja
drugih; nič od zunaj in ne od znotraj ne more skaliti
njegovega
notranjega miru
Ponižnost ima še eno zanimivo lastnost: »Kakor se razsipa
zaklad, ko pride na dan, tako izginja krepost, k i se
razglaša in
daje v javnost« (Sinkletika, 3). Če se kdo sam sebi zdi
ponižen, je
to zanesljivo znamenje, da je njegovo prepričanje utvara.23
Osredotočenje na svojo lastno ponižnost jo prežene.
Ponižnost, ki
se zaveda sama sebe in zbuja pozornost, se spremeni v
domišljavost nad svojo lastno ponižnostjo.
Ponižnost tudi ni krepost, ki bi jo z vajo lahko dosegli
sami,
temveč je posledica izkustva Boga in svoje resničnosti.
»Nekega
starca so vprašali: ‘Kaj je ponižnost?’ In odgovoril je:
‘Ponižnost
je veliko Božje delo! Kar koli je namreč od Boga, je od
vsega
začetka odeto v ponižnost, kar pa se zgodi iz napuha, jeze
ali
razburjenja, prihaja od sovražnika’ (Modrost Puščave
III,142).