Reply To: kako stopiti ''bližje k sebi''
ozelot wrote:
Danes sem slučajno na youtube videl kako je pitbul ubil svojega gospodarja na očeh kamere in par ljudi. Leto nazaj bi mi bilo še par dni slabo v trebuhu zaradi tega. Danes pa nisem zaznal nobene emocije. In to pomanjkanje čustvenega odziva ima sigurno nekaj z prisotnostjo in poslušanjem in slišanjem.
Joj si me spomnil, meni se je nekaj podobnega osebno zgodilo par dni nazaj, se sprehajam ob Ljubljanici, pa pride en fant tako z ogrOOOmnim pesom mimo mene, tako čist nenadno izza ovinka in pes se kar obrne in stransko odzadaj skoči gor na mene in rjove in odpira usta kot da me bo najmanj požrl.. Dogodek je bil tako nenaden, da še lastnik ni uspel sploh reagirat, no ko je skapiral kaj se sploh dogaja ga je le potegnil stran in bil v šoku, da ni vedel ali bi kregal psa ali se opravičeval meni.. Fora je, da sem pa jaz bil z pozornostjo čist drugje, in sem kar to delal in tam ostal.. in ko je pes rjovel na meni odzadaj se sploh nisem obrnil niti doživel čustvene reakcije, ene 20% moje pozornosti se je čist brez odziva usmerilo na psa, a sem sem bil z pozornostjo pri svoji zadevi, pa še po telefonu sem glih začel nekaj klikat.. Ko se je lastnik v zadregi začel mi opravičevat, sem z levo roko klikal po telefonu, z desno pa mu le tako stransko zamahnil, ehh saj nič ni, in počel svoje naprej..
hehe
Vbistvu je bil to kar unikaten dogodek..
Vglavnem brez odziva sem bil sploh nisem sploh dojemal kot da se men to dogaja in kot da se res ni, kot scenarij ki poteka nekje sočasno.. 
V osnovi itak ne verjamem da se mi lahko kaj zgodi, (razen če bi bil res kak globlji dušni namen pač..), vglavnem popolna odsotnost strahu je bila, ne samo to nobeno čustvo se ni pojavilo sploh..
“Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”