Reply To: Praznina
Forum Duhovnost › Forumi › Šola osebne rasti › Šola osebne rasti › Praznina › Reply To: Praznina
tadej pretner
TRETJI TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI
Tretji teden procesa se v ožjem smislu nanaša na dejstvo, da smo večino čustvenih blokad, zaradi katerih imamo težave danes, pridelali najkasneje do dvanajstega leta, večino pa še precej prej. V tem obdobju tiči tudi bit naših današnjih vzorcev obnašanja, njihovi temelji pa stojijo predvsem na izkušnjah, ki smo jih doživeli kot travmatične, dejstvu, da v želji, da bi bili sprejeti v svet odraslih zatiramo svoja čustva in v nezavednem modeliranju – otrokovem mentalnim povezovanju čustvenih situacij in dogodkov (če smo npr. kot otroci naredili neko neumnost, pa nas je oče kaznoval, zraven pa recimo rekel, da nismo nič vredni, je velika verjetnost, da bomo imeli v odraslosti vedno, kadar ne bomo izpolnili pričakovanj drugih, občutek ničvrednosti).
Proces nadaljujemo z vsakodnevnim povezanim dihanjem, 2 x 15 minut, in sedaj smo bolj ali manj že tako »v štosu«, da ob dihanju ne potrebujemo ponavljanja izjave za bujenje, s katero smo si v začetku pomagali zasidrati zavest v sedanjem trenutku, če je le mogoče, pa se ognimo tudi vizualizaciji vodnega curka, opisanega pred/v prvem delu. Vizualizacijo uporabimo v tretjem tednu le če nas misli še vedno nekontrolirano »odnašajo« iz sedanjega trenutka.
Če pa s tem nimamo težav, se popolnoma osredotočimo na to, kaj se v nas dogaja na fizični (telesne senzacije), čustveni in mentalni ravni (misli, ki iz nas izhajajo). Nekateri mislijo, da delajo proces slabo, če med dihanjem nimajo občutka praznine, a ni tako. Povsem naravno je, da na površje, poleg telesnih in čustvenih senzacij, izhajajo tudi misli – pazimo le na to, da se z njimi ne poistovetimo oziroma da nas ne odfurajo; ohranimo takšno prisotnost zavesti, da jih lahko zgolj opazujemo.
Izjava za bujenje za ta teden je: »Popolnoma sprejemam otroka v sebi.«, ki jo v sebi ponavljamo tekom dneva, kadar imamo le čas oziroma se na to spomnimo.
V tem tednu nam je cilj ozavestiti prepričanja/naše mentalne konstrukte, ki dušijo našega notranjega otroka. Za temi konstrukti tiči neintegrirana čustvena energija. S tem, ko jih ozavestimo na mentalni ravni, jim odpremo pot, da se skozi povezano dihanje lažje integrirajo, zato bomo vsak dan delali tudi na tovrstnem mentalnem ozaveščanju.
– Prvi dan: Na eno stran lista papirja v stolpec napišimo vse lastnosti, ki jih prepoznavamo kot svoje kvalitete (npr. nadarjenost, zdrav način življenja, prijaznost …), na drugo stran pa v drug stolpec vse svoje lastnosti, ki jih prepoznavamo kot slabe.
– Drugi dan: Preverimo, ali se »najdemo« v katerem od naslednjih destruktivnih prepričanj:
*Da bi me imeli radi, moram biti boljši(a)
*V nekaterih okolji (katerih????) nisem zaželen(a)
*Sem žrtev (koga/česa?)
*Ne zaslužim (česa?)
– Tretji dan: Preverimo, ali se »najdemo« v katerem od naslednjih destruktivnih prepričanj:
*Sem slaba oseba
*Nisem tako pomemben(a) kot večina drugih
*Sem ničvreden(a)
*Sem nesposoben(a) in nikoli ne bom ničesar dosegel(a)
*Nisem pravega spola; moral(a) bi biti ženska/moški
– Četrti, peti, šesti in sedmi dan naredimo pred večernim povezanim dihanjem tudi tole vajo:
-Globoko se sprostimo, na način, na katerega nam je to najlažje, dosežemo globoko meditativno stanje.
-Z zaprtimi očmi pred seboj vizualiziramo veliko ogledalo, ki ima lastnosti, kot ogledalo iz pravljice Sneguljčica; vse ve. Zaželimo si, da v njem zagledamo vizualni lik prepričanja, ki nas zelo bremeni (to je del nas, ki ga ne sprejemamo-verjetno ga bomo »zagledali« kot nekaj temnega). Ni pomembno, ali je to breme nastalo kot
*posledica omejitev, do katerih je prišlo zaradi pričakovanj drugih
*posledica čustvenih ran
*posledica okolja, ki je od tebe zahtevalo, da postaneš nekdo drug
*posledica neuspehov, do katerih je prišlo zaradi želje, da ugodimo drugim
*česa drugega
-Nekaj časa ta prizor opazujmo, v želji, da bi ga čim bolje razumeli (da bi bili srečni, moramo sprejeti vsak del sebe, tako »dober«, kot »slab« – dobro in slabo je le sodba, ki se nanaša na del nas.
– Stegnimo roke, objemimo nesprejet del sebe, ki smo ga videli v ogledalu in ga nežno prižemimo na srce.
tadej pretner2010-04-03 20:05:47