Reply To: Ali misliš, da si šef svojega življenja?

[ozelot]

snowcat :) wrote: Ozelot, moja draga zlata nezna elegantna zlata ribica. Kadar berem tvoje opise ljudi se mi zdi, da tebi je sram, da si clovek. Glede poniznosti in nasprotji ne morem komentirati. Ni to v okviru mojega repertoara in videnja sveta. Glede boga…. enkrat cca 20 let nazaj sem zivela v drzavi kjer je bog bil zelo prisoten v zivljenju ljudi. Govorim o religiji. Takrat nisem se nic ”vedela” in si zasluzila brc iz hise, ko sem izjavila ”kadar jaz umrem in pridem pred svetega Petera in on me vprasa – kdo si – bom odgovorila – sem clovek ki je gresil delal napake se je trudil da je ne ponovi in uzivala v zivljenju s vsemi ups in downs. Peter pa bo rekel – izvoli – in bom sla skozi vrata. Ti pa (oseba ki me je potem vrgla iz hise) bos odgovoril – na kolenih sem klecal, glavo ponizno klonil in tvojih navodil se drzal. Sveti peter pa bo zaprl vrata in rekel – bezi v land of nobody full of white fog in bos imel all the time of your waisted life to figure it out.”

Nic ni drugace iz moje strani danes.

Snowcat

Če bi me poznala nebi tega napisala. Živel sem vse prej kot po kakšnih zapovedih pa naj bo božjih ali ljudskih. Isto sem rekel da hočem živeti z grehi in napakami in se počutiti dobro na koncu. Ko sem bil star enih 15 let sem sklenil da bom probal vse sorte v življenju da bom na koncu rekel da sem res živel. Kakšna zabloda je lahko tako mišljenje. Lahko greš okrog sveta 5x počneš nevem kaj vse pa vendar se meni zdi življenje le tisti trenutki ko čutim hvaležnost, občudovanje, ljubezen, povezanost, koristnost,.. Vse ostalo je pač kot ceneni piškoti v šparu. Moje dojemanje grehov in napak se je spremenilo. Greh je zame delati nekaj čear ne želiš delati in zato poskušam pa slediti srcu.

Enkrat 2006 oktobra sem v hali A v BTC zagledal eno bejbo. Takrat sem se prvič v življenju počutil živ in hkrati ugotovil da se splača biti toliko let mrtev za trenutek življenja.

Kakor da je napocil trenutek smrti.Brezpogojno,

nepricakovano.Kolena
so se zasibila misice niso sprejemale ukazov katere so diktirali v
vesolju izgubljeni mozgani,kazalci na urah so obticali v brezcasju.Mrzel
pot je v strugah tekel po mojem telesu,v usesih sem slisal prednike
katere sem pozabil se predno sem se rodil.Opozarjali so me kdo
sem,peljali so me tisocletja v preteklost.Videl sem se,videl kaj sem
bil,videl kaj sem in kaj bi lahko bil.Videl sem lepoto staro milione
let,prvinsko,zelo znano vendar pozabljeno.Pokazala se je za
trenutek.Nisem vec rabil oci tocno sem vedel kako je lepa
prepoznal sem jo iz prazapisov nekje v meni iz svojih sanj katerih se
nikdar ne spomnim ko se zbudim v nov dan.Bog jo je naredil zase neda se
je dotakniti neda se je imeti namenjena je le obcudovanju.Vsakdo jo
lahko vidi tako nedosegljivo le oci naj zapre.Nocem se vrniti v
nestvarnost zivljenja tu bi bil,sem sodim.Taksen trenutek se imenuje
zivljenje vse ostalo je smrt vendar se splaca biti mrtev toliko let za
trenutek zivljenja…

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem