Reply To: pojem sprejemanja
Karla wrote:
Sprejemati pomeni, predati se nekemu čustvu/situaciji/življenju, brez kakršnegakoli odpora. To pomeni, da življenja ne znamo sprejemati vsakič, kadar želimo kakšno izkušnjo podaljšati, se ji izogniti, preložiti na “primernejši trenutek” …, znak nesprejemanja pa je tudi, ko si želimo nekaj drugega kot imamo/doživljamo.
Karla wrote:
Pa še to, kar me muči že kar lep čas; ali ne bi popolno sprejemanje pomenilo tudi, sprejeti sebe popolnoma takega kot si? Mi pa se želimo spremeniti, meditiramo, transformiramo, čistimo vzorce itd.Ali pa se mi moramo spremeniti, da bomo potem sploh lahko sprejemali svet tak kot je in posledično tudi sebe? Čeprav mi to ne potegne glih, sprejemanje se mi zdi stvar odločitve in pika.
Pri celi stvari gre predvsem za spreminjanje kvalitete izkušnje. Posledično pa seveda deluješ drugače tudi v pogojenem svetu.
Dva najbolj jasna pokazatelja nesprejemanja sebe sta sram in krivda. Kdor izkuša čustvi, kakršni sta sram in krivda, se seveda ne sprejema.Karla wrote:
Nekoliko me “bega” to samo zato, ker posledično iz tega izhaja, s čimer se tudi zelo strinjam – da je vse tako kot mora biti, je del nekega reda, vsak zakaj ima svoj zato, vzrok posledicoMen se zdita svet in narava totalno zjebana. In tako kot mora biti je le
v kontekstu dejstva, da drugače niti ne more biti, saj je 95% folka v
identiteti žrtve, kdor pa se počuti žrtva, pa ne čuti potrebe, da bi bil
za karkoli odgovoren.Karla wrote:
in če to vse lepo sprejemamo, ni potrebe po spreminjanju – ker
navsezadnje niti ne moremo ničesar spremeniti, je tako? In iz tega zna izhajati, da na stvari zunaj sebe sploh vplivati kaj preveč ne moremo (čeprav transurfing govori drugače, ampak se mi zdi vse bolj, da izhaja iz ega, ker če si ti nečesa blazno želiš v lajfu, pomeni, da z realnostjo nisi zadovoljen – ne sprejemaš, ergo)
Karla, to je mal daljša zgodba. A če tam nek kreten posili 5 letno deklico – a je to za sprejeti? Če vidiš, da si frenda/frendico prehitel(a) v razvoju, ali boš še vedno stalno visela z njim/njo in poslušala stvari, ki te več ne zanimajo, ali boš naredila korak naprej? Znati sprejemati pomeni tudi dovoliti življenju, da teče – da pa je tako, je treba pogosto narediti kakšno aktivno potezo, ne zgolj sedeti in kimati, da ti je vse ql. Vzhodnjaških učenj ni znal skoraj nihče ustrezno vnesti v naš prostor – v lajfu, kakršnega smo si ustvarili, nimaš brez ega kaj iskati, saj v resnici marsikaj ni ql, nepogojen um pa prav vse prepozna kot ql.
Karla wrote:
Moja teorija bi bila nekako takole: življenje se nam dogaja, življenje živi nas in ne mi njega (ne diham jaz, ampak nekaj diha mene, skozi mene) in naša svobodna volja se kaže v tem, kako mi na te dogodke, na to življenje, ki živi nas, gledamo – ali popolnoma sprejemamo in smo zato srečni in mirni ali pa se upiramo, bojujemo, smo žrtve… tu bi bila ta famozna svobodna volja, ki je v bistvu kar orng svobodna…
Če mi sesuješ to teorijo, kar je velika verjetnost, saj še nisem srečala duše, ki bi se glede tega strinjala z mano, bom spet na začetku
ampak, ni panike, pravijo, da je pomembna pot, ne pa le cilj
Karla, ko govorimo o sprejemanju, ne govorimo o tem, da je vse ql in da ni treba ničesar spremeniti. Pri sprejemanju gre za to, da ne blokiraš čustev, da dovoliš, da čustva tečejo, skratka, da svobodno, ampak nevezano, čustvuješ. Primer – opaziš, da starši ovirajo tvoj razvoj; sprejemati situacijo pomeni spokati na svoje brez slabe vesti, občutka krivde …
Daigu2010-08-18 22:00:32