avtorji duhovne literature
- This topic has 25 odgovorov, 6 glasov, and was last updated 11 years, 5 months nazaj by
.
-
A veste, kaj je skupnega Ericu Pearlu (Reconneciton), Louise Hay (pravijo ji kraljica afirmacij, sicer je povezala čustva in telesne simptome), Diane Cooper (Nova svetloba prebujenja, 2012…), Doreen Virute (avtorica številnih knjih o Angelih), Rhondi Byrne (The Secret)…. in še komu?
Razen tega, da so avtorji literature, ki nas prepričuje, da smo nesmrtni, da smo duša in duh, da smo več kot telo…..)?
Skupno jim je to, da so vsi nabotoksirani, da imajo obraze spremenjene od plastičnih operacij in da iz svojih obrazov delajo karikature. Hujši so od Hollywoodskih igralcev!
No tko!
Ja pa kaj ..če se …
?če jim paše naj pa se …Kje si pa to prebrala…?botoks to polovica folka uporablja če ne še več …
.Ceres wrote: A veste, kaj je skupnega Ericu Pearlu (Reconneciton), Louise Hay (pravijo ji kraljica afirmacij, sicer je povezala čustva in telesne simptome), Diane Cooper (Nova svetloba prebujenja, 2012…), Doreen Virute (avtorica številnih knjih o Angelih), Rhondi Byrne (The Secret)…. in še komu?
Pa še to jim je skupno, da so vsi Američani
Strelka, sampravm.
Za botoks nisem ravno vedela, da je ze tko, kot zobar. Neobhoden. Drugac pa….nisem brala (no, razen nekje za Pearla), vsake toliko po youtubu pogledam, kaj imajo za povedat), pa vidim, da so vsi v duck face sceni….. Eric Pearl ze podoben Louise Hay, vsi pa Madonni – Madonni v zadnjem casu mislim.
Natasa….saj o tem sem malo razmisljala…v Ameriki je to ze standard. Mogoce bo tudi pri nas ze kmalu mnozicno sprejeto, da so gube na obrazu, poveseni joski, podbradki……znak osnovne neurejenosti?! Kot neurejeni zobje ali nedepilirane zenske noge?
Ceres wrote: A veste, kaj je skupnega Ericu Pearlu (Reconneciton), Louise Hay (pravijo ji kraljica afirmacij, sicer je povezala čustva in telesne simptome), Diane Cooper (Nova svetloba prebujenja, 2012…), Doreen Virute (avtorica številnih knjih o Angelih), Rhondi Byrne (The Secret)…. in še komu?
Razen tega, da so avtorji literature, ki nas prepričuje, da smo nesmrtni, da smo duša in duh, da smo več kot telo…..)?
Skupno jim je to, da so vsi nabotoksirani, da imajo obraze spremenjene od plastičnih operacij in da iz svojih obrazov delajo karikature. Hujši so od Hollywoodskih igralcev!
No tko!
Zanimivo, da si naštela same takšne avtorje, ki jih ne berem.
Pearla in Secret sem v knjigarni prelistal, pa mi nista potegnili, avtorjev, ki pišejo o angelih itak ne berem, kar se Lojzke tiče, sem pa pred kakimi 10 leti res malce gledal tiste vzorce in afirmacije, dejansko prebral pa nisem nič njenega.
Matr, včeraj mi ni bila sojena nova knjiga. Imel sem opravek v Zg in hotel sem iti po eno knjigo od D. Wilcoxa in preveriti, če je že izšla nova knjiga S. Grofa. Pa se je vse zarotilo, da nisem prišel do knjigarne – blizu ni bilo nobenega parkinga (niti ob eni tramvajski progi, kjer ga sicer vedno dobim), pa scat je začelo k zverina, jst pa brez marele. Če onim zgoraj včeraj pač ni ustrezalo, da grem v knjigarno, se je treba s tem pač sprijazniti
Tudi sam ne berem “Lojzke”, še manj avtorjev angelske literature, Pearla pa imam sicer doma, vendar bolj iz splošne razgledanosti, kot kakšnih konrektnih koristi, ki bi jih dobil z njegovo knjigo Ponovno povezani.
Gre pa razumeti, da imajo Američani kot avtorji svoj specifičen pristop, v katerega jih privede že sama založniška politika. Imajo svoj “grif” pisanja kot takoj prepoznaš hollywoodsko produkcijo filmov, ki se bistveno razlikujejo od evropske. Tako se knjige naših avtorjev (slovenskih, pa tudi širše) po načinu pisanja precej razlikujejo. Ni nujno, da je z ameriškim načinom pisanja kaj narobo, gre bolj za to, da je njihov stil bolj “marketinški”, kar pomeni, da je precej napihovanja in (“umetniškega”) pretiravanja. Oni so pač mojstri v tem, da znajo “iz dreka narediti bonbon”, iz ene novice veliko temo. Preprosto ZNAJO in tega jim ne moremo oporekati. Seveda pa je vprašanje, koliko komu to ustreza in mu je všeč.
Za razliko od njih, drugi (recimo naši) avtorji bolj podajajo gola dejstva brez “patine”, ki je tako značilna za ameriške avtorje. To načeloma ni nujno boljše, kajti znano je, da se literatura lažje in lepše bere, če je ustrezno “začinjena”, pa še dokazano globlje seže. Bi rekel, da je potrebno ameriške avtorje pri branju “oskubiti kot kuro”, ki ima veliko perja, da bi na koncu vendarle prišel tudi do (užitnega) mesa.
ROBERT ZUPANČIČ
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.