Reply To: Povezanost čustev in telesnih simptomov

[Robert Zupančič]

Ceres wrote: Kar nekaj o zakisanosti sem prebrala in prva stvar, tisti, ki pise zakisanost ali acidoza, nima pojma.

Vsaj tale tako pravi….kolikor sem njenega prebrala, se mi slisi se najbolj verodostojno. Pa se vedno mi ni jasno….samo se bojim, da se komu ni.

http://helena-golenhofen.blogspot.com/2010/09/zdravje-zmote-o-zakisanju-telesa.html

Joj, joj, ne vem, če se je zdaj pametno obešati na besede in definicije ter ocenjevati, kdo nima pojma in kdo ga “kao” ima. Če nekdo svoje navedbe poskuša podkrepiti z diksreditacijo drugih, češ, da nimajo pojma, že v osnovi v očeh laičnega bralca izpade bolj pameten. To je psihologija. Kdor pa ima pravo znanje, ne bo najprej porabil pol bloga zato, da bo poskušal dokazati, kako drugi nimajo prav, ampak bo znanje SKROMNO prenesel, potem pa bo pač prepustil avditoriju, da si ustvari lastno mnenje.

Istoimenska avtorica, katere blog je tukaj citiran, se je o zakisanosti precej razgovorila tudi v oddaji Preverjeno, ki se nahaja na povezavi http://www.24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/je-zakisanost-modna-muha.html. Tam poudarja, da je zakisanost res veeeeeelik problem in se v osnovi vsaj deloma strinjam z njo, še posebej v navezi, da naj bi zakisanost spodbujale tudi “zastrupljene misli” in nerazrešeni psihosomatski vzorci, vendar pa je nujno upoštevati tudi drugo mnenje, ki se skriva že v naslovu citiranega prispevka: Je zakisanost MODNA MUHA?

Na to poskuša v istem prispevku odgovoriti tudi doc. dr. Miha Arnol dr. med., ki pa mu verjetno za razliko od laične terapevtke (tako se citirana blogerka označuje sama v enem zadnjih prispevkov na svojem blogu, ko modruje o posegu Angeline Jolie) ne moremo pripisati, da nima pojma, kajne? Glede zakisanosti telesa pravi, da ga povzročajo le EKSTREMNI FIZIČNI NAPORI, ko pravi: “To velja samo za ekstremne športe, kot su ultra maratonski tekači. Vsak, ki lahko po športu zaužuje tekočino, ki regenerira, potem ne pride do zakisanja.” Za razliko od doc. dr. med., laična terapevtka govori o hudih posledicah zakisanja!?

Nekako izhaja, da kdor preveč poudarja problem zakisanosti, v resnici nima pojma, ali pa mu gre le za zaslužek pri prodaji derivatov, ki naj bi zakisanost preprečevali oz. zdravili. Laična terapevtke v prispevku pouči, da sadje in zelenjava nista dovolj za t.i. razkisanje, ker da sta osiromašena z vitamini in minerali. Med tem, ko tudi sam uživam določena prehranska dopolnila (predvsem vitamin C 1000, Omega 3, Q10, cink, kalcij, magnezij, probiotike idr.), pa resnici na ljubo ne morem mimo dejstva, da takšna opozorila v glavnem prihajajo iz strani povečanega interesa, torej to “dejstvo” o osiromašeni hrani predvsem poudarjajo izdelovalci prehranskih dopolnil, naprej pa razglašajo potem tudi vsi tisti, ki tako ali drugače podpirajo to industrijo (bodisi kot prodajalci, ali zapriseženi potrošniki; z nečim je namreč treba upravičiti dejstvo, da nekateri za prehranska dopolnila mesečno “zmečejo” tudi po 100 EUR ali več). Dokaz za to je bilten precej priznanega in svetovno znanega proizvajalca prehranskih dopolnil, ki na primer v enem od teh svojih prispevkov dokazuje, kako malo vitamina D danes človek dobi, ko pa cele dneve presedi v zaprtih prostorih. Da bi laičnega bralca res prepričal v potrebo po uživanju vitamina D kot dodatek, postreže s “študijo”, ki pravi, da skoraj 50% evropskega prebivalstva nima dovolj velike zaloge vitamina D, niti v sončnih mesecih. To razmerje se lahko pozimi poviša kar na 70-80%. Jasno, da je treba takoj leteti po industrijski vitamin D, če ne želimo resno zboleti, vendar pa ob tem pozabljajo priznati, da je EDINO neposredna izpostavljenost soncu tista, ki nam garantira dovolj vitamina D. Če primerjamo vnos vitamina D s pitjem mleka, ki mu je dodan vitamin D, bi ga morali spiti najmanj 2 litra, da bi ga dobili enako količino, kot če MALO posedimo na soncu.

Nedolgo nazaj sem na Valu 202 poslušal pogovor s strokovnjakinjo na biokemičnem področju, ki je poudarila ravno to dejstvo, pa tudi navrgla podatek, da ne obstaja nobena verodostojna študija, ki bi dokazovala, da je jabolko pred 25-imi leti imelo res toliko manj vitamina C, kot se razglaša dandanašnji. Takrat pač tega niso merili. Večinoma tovrstne študije prihajajo s strani industrije prehranskih dopolnil, ki pa je spet v osnovi pristranska, zato gre upravičeno dvomiti v te “izsledke” in “dokaze”. S tem se strinja tudi prof. dr. Marjan Simčič iz Biotehniške fakultete, ki poudarja ravno to, namreč, da vsebnost vitaminov in mineralov v moderni hrani speti NI tako nižja (čeprav nekoliko vendarle je), kot se poudarja.

Med tem, ko laična terapevtka v prispevku trdi, da smo večinoma vsi zakisani, pa uradna medicina vztraja, da hrana ne more zakisati. Doc. dr. Miha Arnol dr. med. v zvezi s tem pravi: “Pri zdravem človeku je nemogoče, da pride do zakisanja organizma, ker so ti uravnalni sistemi, kot so pljuča in ledvica, tako učinkoviti, in pa nevtralizatorji v krvi, ki že takoj nevtralizirajo kisline v krvi tako učinkovito, da do zakisanosti ne pride, razen v kakšnih ekstremnih situacijah.” Zaključuje: “Ugotavljanje zakisanja ima nek komercialen namen. Če Vam diagnosticirajo zakisanje, seveda v ozadju sloni prodaja nekih pripravkov, ki v narekovajih, vsebujejo baze, s čimer naj bi to zakisanje preprečili, in potem ljudje, ki jih prepričajo, da so zakisani, to seveda kupujejo…”

Čeprav je prispevek poskušal biti do teme korekten in upoštevati mnenja obeh strani, pa sem dobil zelo jasen in nedvoumen vtis, da je bilo na strani laične terapevtke precej več neargumentiranega pretiravanja in predvsem napihovanja. Kot zaključuje prispevek v oddaji Preverjeno: “Vsi bi želeli biti zdravi, in razkisavanje je SAMO ENA V VRSTI domnevno zdravilnih zadev, o katerih veliko govorimo, beremo, pa vemo, da se nekatere niso izkazale za najbolj uspešne: za spiranje, čiščenje črevesja se je že izkazalo tako: ne le, da ne koristi, celo zdravju škodljivo je lahko!”

Zaključujem, da je najbolje biti predvsem URAVNOVEŠEN ter trezno premisliti o stvareh. Še najbolj pa je vsaj zame smiselno upoštevati naslednje besede: “Naša prva dolžnost do sebe je, da zelo pazimo na to, kaj mislimo. To, kar mislimo, tudi delamo. To, kar delamo, oblikuje
naše navade. Naše navade postanejo naš značaj. In naš značaj postane
naša usoda.“

ROBERT ZUPANČIČ

Robert Zupančič2013-05-24 10:13:07

Lepo je če deliš