Reply To: Mala šola kreiranja realnosti

Moderator

VI. Del

c) Kako razviti fokus, ki
omogoča spremembe materialne realnosti?

Pri pojasnjevanju te
točke pa je smiselno, da govorimo o obeh načinih kreiranja
realnosti ločeno.
A v kontekstu razprave o fokusu pri prvem in
drugem načinu manifestacije, poskusimo
hkrati še nekoliko podrobneje opredeliti
razliko med obema pristopoma. Vzemimo primer, da živimo neko
povprečno realnost, v kateri opravljamo delo, ki ga ni mamo radi za
plačilo, ki nam ne omogoča nič drugega, kot da nekako preživimo
iz meseca v mesec, hkrati pa imamo dva povezana konjička –
potovanja in pisanje potopisov. In to je tisto, kar bi radi v
življenju počeli.

–
Gledano iz
stopnje zavestnosti, za
katero je značilna
identificiranost s
takšnimi in drugačnimi
polji realnosti, ki dopuščajo
spremembe realnosti le v meri, ki ustreza možnim scenarijem teh
polj, si bomo verjetno rekli: »Moja realnost je trenutno takšna, da
je moja želja po tem, da bi ves čas potoval in živel od svojih
potopisov preprosto nemogoča. Najboljše bo, da skušam
manifestirati kaj takšnega, kar je mogoče; recimo to, da dobim
delo, ki mi bo nekoliko bolj ustrezalo in bo nekoliko boljše
plačano.« Če na stvar gledamo iz te stopnje zavesti, se bomo
lotili kreiranja želene realnosti, ki se nam zdi mogoča, po zakonu
privlačnosti in
se fokusirali na cilj. Čim

pa
smo fokusirani na cilj, aktiviramo tudi drugo polarnost, saj nas
usmeritev
na cilj drži v pogojeni realnosti, za
katero sta značilna pozitivni in negativni pol; le en pol v tej
realnosti ne more obstajati (če recimo na ta način manifestiraš
partnersko zvezo, ti to sicer lahko uspe, vendar boš poleg partnerja
»dobil« še vsa nesoglasja, nesporazume, boj za energijo …, ki so
značilna
za večino partnerskih vez; če boš manifestiral novo, boljše
plačano delo, tudi v tem lahko uspeš, vendar boš v paketu »dobil«
tudi vse konflikte in težave, značilne za večino podjetij).

Da
bi resnično razumeli poanto tega načina manifestacije, se spomnimo
kvantnega dejstva, omenjenega v prvem delu pričujoče
»nadaljevanke«. Poleg realnosti, katero živimo, obstaja še
nešteto drugih realnosti. Nekatere od teh so polne problemov, v
nekaterih pa je problemov manj, oziroma jih ni (nizkovibracijske in
visokovibracijske realnosti). Že v osnovi jih lahko prepoznamo
predvsem po tem, da so nizkovibracijske realnosti polne pravil (kaj
smem – kaj ne smem; kaj sem dolžan – kaj mi ni treba; kaj zmorem –
česa ne zmorem; itd.) in imajo jasno hierarhijo (v nizkovibracijskem
podjetju nimaš šans, da se o čemerkoli pogovoriš z direktorjem –
lahko se obrneš le na človeka, ki ti je neposredno predpostavljen).
Če živimo realnost, v kateri imamo kup problemov, se moramo
zavedati, da bodo problemi obstajali tako dolgo, kot bomo v
problematični realnosti. V takšnih
realnostih
večine problemov sploh ne moremo rešiti, saj »niso naši«; so del
polja realnosti, v katerem smo. Če bi se torej hoteli problemov
dejansko znebiti, bi morali v zadostni meri spremeniti sebe – v
meri, da ne bi več privlačili problematičnih realnosti. Nihče
torej
ne more rešiti nobenega bistvenega
problema.
Cone s problemi so preprosto polja realnosti, ki obstajajo!!!

Pri
tem načinu kreiranja realnosti, bomo fokus usmerili na realnost,
katero želimo in to na način, da skušamo »ujeti« vibracijo
želene realnosti, seveda pod pogojem, da se nam zdi mogoča. To
vibracijo lovimo kombinirano, na več načinov. Tudi pri tem načinu
velja dejstvo, da imamo edino moč spremembe, ki je pri tem načinu
zgolj korekcija naše pozicije v polju realnosti, v katerem smo, v
sedanjem trenutku. Ti načini so:

1)
Kreacija mentalne afirmacije/namere
v formi kratkega in jasnega stavka v sedanjem času (kot da torej
želeno stanje že obstaja). V konkretnem primeru: »Sem na novem,
boljše plačanem delovnem mestu.«

2)
Vizualizacija želenega prizora v sedanjem času. Lahko uporabimo dve
vrsti vizualizacije:
– Vizualizacija, pri kateri želeni prizor
opazujemo od zunaj;

–
Vizualizacija, pri kateri smo del želenega prizora oziroma smo vanj
vključeni (predstavljaš si recimo sebe, kako sediš v »novi«
pisarni – zavedaš se okolja in atmosfere nove pisarne.

3)
Čustvena identifikacija z želenim prizorom: v telo pričaramo
občutek neizmernega zadovoljstva, ki je posledica dejstva, da
izkušamo realnost novega, boljše plačanega delovnega mesta.

Priporočljivo
je, da ohranjamo dovolj pozornosti, da opazimo, kdaj smo prešli v
fazo pričakovanja, v kateri »čakamo«, da se bo manifestacija
zgodila. Ta pričakovanja so destruktivna in nas od želenega cilja
oddaljujejo: Pri sami tehniki manifestacije smo uporabili sedanji
čas, torej kot da nova realnost že obstaja (na ta način lovimo
njeno vibracijo), pričakovanja pa imajo vibracijo dejstva, da nove
realnosti še ni, da je od nas oddaljena, zato samo kreacijo
»minirajo«.
V našem telesu obstaja točka, preko katere lahko
v trenutku vstopimo v »praznino« in se takšnih misli/pričakovanj
rešimo. Vendar znanje o tej točki in njeni uporabi presega namen
pričujoče »nadaljevanke«, zato si lahko takrat, ko se takšna
pričakovanja pojavijo, pomagamo tako, da nekajkrat v mislih izrečemo
afirmacijo, ki se nanaša na želeno realnost in v telo pričaramo
spremljajoče čustveno stanje. Enako
ravnamo tudi takrat, ko se zalotimo, da izkušamo nezadovoljstvo
oziroma razmišljamo o problemih realnosti, ki jo želimo spremeniti.

Podrobnejši
opis tovrstne kreacije realnosti z navedbo različnih elementov, ki
so nam pri tem lahko v pomoč, bo sledil kasneje.

Če
hočeš torej rešiti nek večji problem, je torej edino,
kar lahko storiš, umik
iz cone, v kateri ta
problem obstaja,
to
pa je za kolektivno stopnjo zavesti, katere del smo, sila težko
razumljivo.
Da
pa bi lahko izstopil iz cone problemov, je primarno, da spremenimo
fokus. Že iz poglavja, v katerem sem govoril o vrstah namere je
razvidno, da je fokus
posledica uma in
je usmerjen tako, da hoče dosegati cilje, kar
je v skladu s kolektivno stopnjo zavestnosti.
Ta
usmerjenost
se dogaja na nevrološkem nivoju-kognitivna usmerjenost je zgolj
zaključna faza!!!!!!
Delujemo namreč podobno, kot radijski sprejemnik, ki od vseh
programov, ki jih oddajajo oddajniki, sprejema tistega, na katerega
je naravnan njegov potenciometer. Pri človeku je seveda programov,
ki jih sprejema veliko število, še več pa tistih, ki jih ne
sprejema. Naš potenciometer, ki določa, katere programe bomo
sprejemali in katere ne, so predvsem:

–
na fizični ravni telesne napetosti (gre
sicer za nekoliko
daljšo zgodbo, a dejstvo, da telesne napetosti »sodelujejo« z našo
blokirano čustveno energijo oziroma jo zadržujejo v nas, poznajo
maserji, saj se pogostokrat dogaja, da pride pri klientu potem, ko mu
sprostijo fizično blokado, do čustvenega izbruha oziroma
osvoboditve dela »ujete« energije)

– na čustveni ravni
t.i. telesa
bolečine in
kontrolni mehanizmi, v ozadju katerih so fiksirana čustvena
stanja;
-na
mentalni ravni
pa prepričanja,
zaradi katerih neko realnost sprejemamo, drugo pa odklanjamo.

Vse
to tvori specifično mrežo nevronskih povezav, ki torej določajo,
katere programe bomo sprejemali in katere ne.

tadej pretner2013-05-16 00:55:48

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/