Reply To: Česa nas učijo naši otroci

Član

Sicer sama nimam otrok,da bi pametovala kaj naj bi blo prav in kaj narobe ampak mi je zanimivo,če pomislim na sebe kot froca in recimo zdaj na otroke moje sestre,kolegov… Moja starša sta viskoko šolana in vedno sta hotela imet nadzor nad mojim obnašanjem,kaj rečem,s kom se družim..ipd. Edino,kjer sem imela popolno svobodo brez nadzora,je bilo dejstvo,da je moja mami vedno zagovarjala,da mora bit človek vsak dan vsaj malo na zraku in v naravi (ker je tud sama zrasla v kmečkem okolju). Ker sem iz nadzora nad vedenjem v družbenem okolju ‘vzgojila’ nek sram pred vrstniki,ker veliko stvari nisem smela in sem bila zaradi tega raje sama, sem v popolnosti izkoristila preganjanje po poljih,gozdu,okolici hiše. Vtaknila sem se v vsako žival,ure preždela v pasju hišici,ko je naša psička imela tamlade, naokoli vlačila kure,mačke,raznorazne leteče in plazeče stvore najdene na svojih ‘pohodih’.. Ko nisem bila v vrtcu in kasneje med šolskimi počitnicami v prvih letih OŠ sem vstajala zgodaj pred vsemi,si našla nekaj za jesti,zraven sem prižgala tv in vedno gledala oddaje o živalih,po zajtrku pa gas ven. Še danes,ko pomislim, mi je bil tisti čas nekaj najbolj čudovitega,o kakšnem strahu ni bilo sledu.. Ko sem kasneje morala kake počitnice preživeti pri drugi babici,ki živi v mestu,sicer v hiši ampak z zagrajenim vrtom in je bilo uhajanje izven tiste ograje nevarno in prepovedano,mi je bilo obupno dolgčas in pozornost sem usmerjala v stvari,ki jih doma nisem smela ali so bile zelo omejene. Npr. s stricem sva na skrivaj zvečer gledala grozljivke in akcije po tv in še dolga leta potem me je bilo groza teme,čudnih zvokov,da mi bo nekje nekdo nekaj naredil,ponoči iz wc-ja sem tekla,da me ‘bavka za mano’ nebi zgrabila,na posteljo sem skakala od daleč,da me nebi mogel ’tisti spodaj’ zgrabiti za noge,spala sem pokrita čez glavo (samo z nosom zunaj) in obrnjena proti steni (bogved kaj je bilo za mano v temni sobi) in upala,da me ’tisto’ ne opazi Klet doma je postala strašljiva,pokopališče blizu ‘izvor vseh stvorov,ki me lovijo’,še v naravi čez dan so se začele pojavljati kake temne luknje,iz katerih bi me ‘utegnilo kaj napasti’ Je blo kar nekaj dela,da sem se znebila teh strahov..

Danes mi tv ne pomeni prav nič in,ko sem sama doma ga nikoli ne pržgem. Računalnik uporabljam za iskanje informacij po svoji želji..

Sem pa opazila pri sestri in še nekaj drugih,da s tv in rač. ‘umirijo’ otroke,ko imajo sami en kup dela,da so pri miru,ne razgrajajo,ne hodijo sami ven (da se jim kaj ne zgodi)…risanke in igrice pa so polne vsega možnega nasilja,otroc ko gledajo pa kot bi bili hipnotizirani

Ko sem parkrat nekaj zagodrnjala glede tega,sem dobila pod nos en kup prepričevanj,da pa morajo obvladat te zadeve,ker drugače so čisti outsiderji v družbi in šoli in sem jaz dinozaver

Sistem dobesedno zahteva žrtve in težko je vzgajat otroke ob vsej hitrosti in obveznostih, ko nam še zase primanjkuje časa….Nataša je lepo napisala “Ampak bolj kot človek zaupa v svojo višjo naravo, bolj zaupa, da bo tudi otrok našel pot, ki je najbolj prava zanj. In to je največ, kar po moje lahko naredimo. Vse drugo naše ravnanje je samo posledica tega zaupanja.” Ampak tako popolno zaupanje v vse-v življenje je problem,če smo cepljeni z vsemi možnimi strahovi in frustracijami…mene bolj muči vprašanje a je fer do otrok,da jih imamo, preden ne dosežemo takega stanja?

Lepo je če deliš