Ceres wrote: To je naslov intervjuja v sobotnem Dnevnikovem Objektivu z dr. Andrejo Avsec, psihologinjo.
Še nekaj stavkov:
“Ekstrovertiranost in čusvena stabilnost približno polovično določata posameznikovo zadovoljstvo z življenjem.”
“Verjetno si pod oznako ekstrovertiranost predstavljate nekoga, ki je družaben, obrnjen navzev. V resnici pa podatki kažejo, da je temeljna lastnost ekstrovertiranih ljudi nagnejnost k doživljanju pozitivnih čustev. To, da je posameznik družaben, pride zraven.”
“Ni smiselno, da bi se pretvarjali, da smo družabni, če nismo, saj je za zadovoljstvo v življenju pomembna usklajenost s svojim avtentičnim jazom. Vedeti moramo, kdo smo.”
“Za uspeh v življenju zadostuje že, da se imamo za privlačne, tudi če nas drugi ne vidijo takšne. Zadovoljstvo z lastnim videzom prinaša večje samospoštovanje, v drugem koraku pa nas zaradi tega bolj sprejemajo.”
“K napredku v življenju nas pogosto usmerijo neprijetne okoliščine. Raziskava kaže, da k izboljšanju lastnega življenja spodubudi razhod s partnerjem, ki pomeni hud stres.”
“Dolgčas je problem predvsem pri posameznikih, ki se niso za užitek nikoli naučili truditi.”
“Za to, da postaneš nekje kompetenten, se je treba truditi. Vlaganje napora, da bi dosegli neki cilj, moramo pri sebi kultivirati.”
“Z razvojnega vidika je pomembno, da posameznik ugotovi, da želi nekaj dati družbi.”
Skratka po Churchilu: Obljubim vam lahko samo znoj, kri in solze. Ljudje imamo torej v sebi temeljno nasprotje, kajti želimo mir, zadovoljstvo, udobje….. a takrat ni z nas nič. V nas pa deluje duh, ki dušo žene v napredek in ji zato pripravlja vibracijska nasprotja (lepo ime za težave), da lahko napreduje. Z vidika duše je cilj združitev z univerzalnim, z vidika univerzalnega pa je cilj, da mu duša prinese izkušnje, ga tako obogati za njegovo lastno ekpanzijo. In brez vibracijskih nasprotij ekspanzije ni. Za budiste je tako pomembno razumeti “Življenje je trpljenje.” in ko to sprejmeš, trpljenje ni več trpljenje, ampak epizoda, drama….
Zdaj pa… ali v udobju, miru (k temu vsi težimo ali ne?) res ni napredka? Sprašujem, ker na tole res nimam odgovora.
Glavno motivacijsko gonilo pogojene ravni je polarnost – dejstvo, da nečesa nimaš, te motivira, da to dobiš; to, da ti v lajfu ni fajn, te motivira, da narediš kaj, da ti bo boljše. Načeloma je sicer tako, a zaradi vplivov nekaterih arhetipskih polj, recimo polja žrtve, ni nujno tako. Premaknemo se šele, ko je DOVOLJ hudo.
Vendar zadeva ni enoznačna. Ko delujemo pod vplivom določenih polj, si lahko v njih zagotovimo le potrebe in izboljšanja, katera realnost teh polj dopušča. Ko pa te takšno flikanje pušča permanentno nezadovoljenega/nezadovoljeno, pa se nezadovoljstvo običajno kopiči, dokler skozi učinek “dost mam” ne izstopiš iz tega polja – iz prevladujočega polja lahko seveda izstopiš tudi skozi lom katere pomembnejših paradigem.
A za kaj pri vsem skupaj gre?
Dokler delujemo v okviru polj, s svojo energijo razvijamo predvsem polja. In ona poskrbijo za določene motivacijske momente, ki niso naši (dolžnost, želja, v določeni meri potreba). V takšnem okolju o notranjem miru ali zadovoljstvu ne moremo govoriti – ves čas rabiš za zadovoljitev zunanje stimulanse, ali pa te razne “dolžnosti” zamotijo, da ne opaziš, da nisi miren, srečen. Da ti nekaj fajn fali, opaziš šele takrat, ko bi lahko užival v brezdelju, a ne moreš, saj ti programi prevladujočega polja generirajo občutke krivde ipd. Eden od programov prevladujočega polja kulture je recimo tudi ta, da si je treba vse dobro zaslužiti in če si pod vplivom tega polja, imaš slabo vest, če se npr. preživljaš s svojim hobijem – program kulture, sploh naš, Slovenski, namreč pravi, da je kaj vreden le denar, ki ga zaslužiš s trudom.
V povsem drugačne motivacijske vode pa prideš, ko se vpliva takšnih polj osvobodiš. Takrat stvari ne počenjaš zato, ker “jih moraš”, ali zato, da dosežeš zunanji cilj, ki ti bo dal občutek kratkotrajnega zadovoljstva, ampak stvari počneš zato, ker te izpolnjujejo. Torej samo početje nečesa, kar imaš rad, te izpolnjuje ne pa morda vtis, ki ga boš s svojim delom naredil na koga. Globlje si v tej coni, manjše so polarnosti, stvari pa počneš torej zato, ker jih počneš rad, ne zato, ker jih moraš. Vse pa se tudi dogaja v ritmu – pride seveda moment, ko se ti delati ne ljubi in takrat torej brez slabe vesti lenariš.
V bistvu lahko govorimo o pravem napredku šele takrat, kadar smo v coni miru – v coni polj in polarnosti, napredujejo predvsem polja, nam pa pripadajo drobtinice, ki nam dajejo občutek, da je lajf še kar za zdržat.
Precej pa bi se dalo komentirati tudi zgornje citate, zlasti del, ki govori o samospoštovanju. Ali imaš lahko dobro samospoštovanje, če si lepo oblečen, lepo zgledaš, ves čas pa moraš za preživetje delati stvari, ki jih nimaš rad, živiš z nekom, ki ga nimaš rad … ? Pravo samospoštovanje izhaja iz zavedanja svojih resničnih potreb in sposobnosti, da jih zadovoljiš.
tadej pretner