Ko nam je udobno, redko napredujemo.

[Ceres]

To je naslov intervjuja v sobotnem Dnevnikovem Objektivu z dr. Andrejo Avsec, psihologinjo.

Še nekaj stavkov:

“Ekstrovertiranost in čusvena stabilnost približno polovično določata posameznikovo zadovoljstvo z življenjem.”

“Verjetno si pod oznako ekstrovertiranost predstavljate nekoga, ki je družaben, obrnjen navzev. V resnici pa podatki kažejo, da je temeljna lastnost ekstrovertiranih ljudi nagnejnost k doživljanju pozitivnih čustev. To, da je posameznik družaben, pride zraven.”

“Ni smiselno, da bi se pretvarjali, da smo družabni, če nismo, saj je za zadovoljstvo v življenju pomembna usklajenost s svojim avtentičnim jazom. Vedeti moramo, kdo smo.”

“Za uspeh v življenju zadostuje že, da se imamo za privlačne, tudi če nas drugi ne vidijo takšne. Zadovoljstvo z lastnim videzom prinaša večje samospoštovanje, v drugem koraku pa nas zaradi tega bolj sprejemajo.”

“K napredku v življenju nas pogosto usmerijo neprijetne okoliščine. Raziskava kaže, da k izboljšanju lastnega življenja spodubudi razhod s partnerjem, ki pomeni hud stres.”

“Dolgčas je problem predvsem pri posameznikih, ki se niso za užitek nikoli naučili truditi.”

“Za to, da postaneš nekje kompetenten, se je treba truditi. Vlaganje napora, da bi dosegli neki cilj, moramo pri sebi kultivirati.”

“Z razvojnega vidika je pomembno, da posameznik ugotovi, da želi nekaj dati družbi.”

Skratka po Churchilu: Obljubim vam lahko samo znoj, kri in solze. Ljudje imamo torej v sebi temeljno nasprotje, kajti želimo mir, zadovoljstvo, udobje….. a takrat ni z nas nič. V nas pa deluje duh, ki dušo žene v napredek in ji zato pripravlja vibracijska nasprotja (lepo ime za težave), da lahko napreduje. Z vidika duše je cilj združitev z univerzalnim, z vidika univerzalnega pa je cilj, da mu duša prinese izkušnje, ga tako obogati za njegovo lastno ekpanzijo. In brez vibracijskih nasprotij ekspanzije ni. Za budiste je tako pomembno razumeti “Življenje je trpljenje.” in ko to sprejmeš, trpljenje ni več trpljenje, ampak epizoda, drama….

Zdaj pa… ali v udobju, miru (k temu vsi težimo ali ne?) res ni napredka? Sprašujem, ker na tole res nimam odgovora.

Lepo je če deliš

[tadej pretner]

Ceres wrote: To je naslov intervjuja v sobotnem Dnevnikovem Objektivu z dr. Andrejo Avsec, psihologinjo.

Še nekaj stavkov:

“Ekstrovertiranost in čusvena stabilnost približno polovično določata posameznikovo zadovoljstvo z življenjem.”

“Verjetno si pod oznako ekstrovertiranost predstavljate nekoga, ki je družaben, obrnjen navzev. V resnici pa podatki kažejo, da je temeljna lastnost ekstrovertiranih ljudi nagnejnost k doživljanju pozitivnih čustev. To, da je posameznik družaben, pride zraven.”

“Ni smiselno, da bi se pretvarjali, da smo družabni, če nismo, saj je za zadovoljstvo v življenju pomembna usklajenost s svojim avtentičnim jazom. Vedeti moramo, kdo smo.”

“Za uspeh v življenju zadostuje že, da se imamo za privlačne, tudi če nas drugi ne vidijo takšne. Zadovoljstvo z lastnim videzom prinaša večje samospoštovanje, v drugem koraku pa nas zaradi tega bolj sprejemajo.”

“K napredku v življenju nas pogosto usmerijo neprijetne okoliščine. Raziskava kaže, da k izboljšanju lastnega življenja spodubudi razhod s partnerjem, ki pomeni hud stres.”

“Dolgčas je problem predvsem pri posameznikih, ki se niso za užitek nikoli naučili truditi.”

“Za to, da postaneš nekje kompetenten, se je treba truditi. Vlaganje napora, da bi dosegli neki cilj, moramo pri sebi kultivirati.”

“Z razvojnega vidika je pomembno, da posameznik ugotovi, da želi nekaj dati družbi.”

Skratka po Churchilu: Obljubim vam lahko samo znoj, kri in solze. Ljudje imamo torej v sebi temeljno nasprotje, kajti želimo mir, zadovoljstvo, udobje….. a takrat ni z nas nič. V nas pa deluje duh, ki dušo žene v napredek in ji zato pripravlja vibracijska nasprotja (lepo ime za težave), da lahko napreduje. Z vidika duše je cilj združitev z univerzalnim, z vidika univerzalnega pa je cilj, da mu duša prinese izkušnje, ga tako obogati za njegovo lastno ekpanzijo. In brez vibracijskih nasprotij ekspanzije ni. Za budiste je tako pomembno razumeti “Življenje je trpljenje.” in ko to sprejmeš, trpljenje ni več trpljenje, ampak epizoda, drama….

Zdaj pa… ali v udobju, miru (k temu vsi težimo ali ne?) res ni napredka? Sprašujem, ker na tole res nimam odgovora.

Glavno motivacijsko gonilo pogojene ravni je polarnost – dejstvo, da nečesa nimaš, te motivira, da to dobiš; to, da ti v lajfu ni fajn, te motivira, da narediš kaj, da ti bo boljše. Načeloma je sicer tako, a zaradi vplivov nekaterih arhetipskih polj, recimo polja žrtve, ni nujno tako. Premaknemo se šele, ko je DOVOLJ hudo.

Vendar zadeva ni enoznačna. Ko delujemo pod vplivom določenih polj, si lahko v njih zagotovimo le potrebe in izboljšanja, katera realnost teh polj dopušča. Ko pa te takšno flikanje pušča permanentno nezadovoljenega/nezadovoljeno, pa se nezadovoljstvo običajno kopiči, dokler skozi učinek “dost mam” ne izstopiš iz tega polja – iz prevladujočega polja lahko seveda izstopiš tudi skozi lom katere pomembnejših paradigem.

A za kaj pri vsem skupaj gre?

Dokler delujemo v okviru polj, s svojo energijo razvijamo predvsem polja. In ona poskrbijo za določene motivacijske momente, ki niso naši (dolžnost, želja, v določeni meri potreba). V takšnem okolju o notranjem miru ali zadovoljstvu ne moremo govoriti – ves čas rabiš za zadovoljitev zunanje stimulanse, ali pa te razne “dolžnosti” zamotijo, da ne opaziš, da nisi miren, srečen. Da ti nekaj fajn fali, opaziš šele takrat, ko bi lahko užival v brezdelju, a ne moreš, saj ti programi prevladujočega polja generirajo občutke krivde ipd. Eden od programov prevladujočega polja kulture je recimo tudi ta, da si je treba vse dobro zaslužiti in če si pod vplivom tega polja, imaš slabo vest, če se npr. preživljaš s svojim hobijem – program kulture, sploh naš, Slovenski, namreč pravi, da je kaj vreden le denar, ki ga zaslužiš s trudom.

V povsem drugačne motivacijske vode pa prideš, ko se vpliva takšnih polj osvobodiš. Takrat stvari ne počenjaš zato, ker “jih moraš”, ali zato, da dosežeš zunanji cilj, ki ti bo dal občutek kratkotrajnega zadovoljstva, ampak stvari počneš zato, ker te izpolnjujejo. Torej samo početje nečesa, kar imaš rad, te izpolnjuje ne pa morda vtis, ki ga boš s svojim delom naredil na koga. Globlje si v tej coni, manjše so polarnosti, stvari pa počneš torej zato, ker jih počneš rad, ne zato, ker jih moraš. Vse pa se tudi dogaja v ritmu – pride seveda moment, ko se ti delati ne ljubi in takrat torej brez slabe vesti lenariš.

V bistvu lahko govorimo o pravem napredku šele takrat, kadar smo v coni miru – v coni polj in polarnosti, napredujejo predvsem polja, nam pa pripadajo drobtinice, ki nam dajejo občutek, da je lajf še kar za zdržat.

Precej pa bi se dalo komentirati tudi zgornje citate, zlasti del, ki govori o samospoštovanju. Ali imaš lahko dobro samospoštovanje, če si lepo oblečen, lepo zgledaš, ves čas pa moraš za preživetje delati stvari, ki jih nimaš rad, živiš z nekom, ki ga nimaš rad … ? Pravo samospoštovanje izhaja iz zavedanja svojih resničnih potreb in sposobnosti, da jih zadovoljiš.

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/

[Ceres]

Ključen se mi zdi tale stavek: “Da ti nekaj fajn fali, opaziš šele takrat, ko bi lahko užival v brezdelju, a ne moreš, saj ti programi prevladujočega polja generirajo občutke krivde ipd.”

Samo zdaj je treba ločit, ali gre za slabe občutke povezane s polji, ki ti brez veze generirajo štalo, ali gre za to, da duh dušo sili, da premakne rit. Mislim, da je treba znat razpoznat ene slabe občutke od drugih. No saj potem ujameš tole, ko praviš: “Vse pa se tudi dogaja v ritmu – pride seveda moment, ko se ti delati ne ljubi in takrat torej brez slabe vesti lenariš.”

Skratka, če prav razumem, prav veliko problemov ni potrebnih, če znaš razpoznat tiste impulze še v zgodnji fazi, ki te silijo naprej. Če pa to preslišiš, pridejo pa opozorila v bolj grobi obliki.

Lepo je če deliš

[Vesna]

Ceres wrote:

Skratka, če prav razumem, prav veliko problemov ni potrebnih, če znaš razpoznat tiste impulze še v zgodnji fazi, ki te silijo naprej. Če pa to preslišiš, pridejo pa opozorila v bolj grobi obliki.

Ja, drži. Vse je odvisno od zrelosti posameznika. En pregovor pravi: “Nezrel človek se uči na svojih napakah (s pomočjo trpljenja), modremu pa zadostujejo tuje napake.

Če pogledamo malo okrog sebe, opazimo ene in druge. Ljudje, ki še nimajo ponotranjenih etičnih vrednot, nujno rabijo zunanjo prisilo, da te vrednote osvojijo….. saj še nimajo izoblikovanega notranjega regulativa, kaj je prav (etično, humano, pravično, pošteno..). Tako se učijo odločati med “prav in narobe”.

Ljudje s ponotranjeno etiko in poštenjem ne rabijo več zunanje prisile v obliki trpljenja. Razpoznajo dosti finejše impulze in se odločajo med “bolj prav” in malo “manj prav”.

Lepo je če deliš

[Robert Zupančič]

Vesna wrote: Ja, drži. Vse je odvisno od zrelosti posameznika. En pregovor pravi: “Nezrel človek se uči na svojih napakah (s pomočjo trpljenja), modremu pa zadostujejo tuje napake.

To je pregovor, ki pa nima veliko skupnega z realnostjo stvari. Duše se v fizične svetove inkarnirajo zato, da bi si NA LASTNI KOŽI izkusili tisto, kar se teoretično učijo v duhovnem svetu. Tam gre za premlevanje možnosti in tehtanje posledic različnih odločitev, v materialnem svetu pa tem konstruktom dajo obliko OSEBNE IZKUŠNJE. Dvomim, da se boš veliko naučila samo na napakah drugih, dokler jih ne boš skusila sama. Če bi otrok samo opazoval druge sovrstnike, kako se učijo hoditi in jih opazoval pri njihovih neposrečenih poskusih, ne bi nikoli shodil. Človek je predvsem izkustveno bitje, ki mora enostavno NA SVOJI KOŽI, skozi LASTNO izkušnjo izkusiti vse vidike bivanja: kaj pomeni biti bogat in kaj reven, kaj bolan in kaj zdrav, kaj srečen in kaj nesrečen… In zdaj: velja, da si bolj izkušene duše “nalagajo” težje oz. zahtevnejše “naloge” v manj ugodnih okoliščinah. Nič nenavadnega ni, če je nek klošar v bistvu precej razvita duša, v primerjavi z nekom, ki se z dvignjeno glavo mimo pripelje v luksuznem avtomobilu. To sicer ni pravilo, je pa vzeti v zakup.

Lepo je če deliš

[Ceres]

Ja hm….menda so modeli, ki prosijo boga za cimvec stale, problemov….

Jaz se vedno mislim, da cisto vsega se ni potrebno nauciti tako, da poskusis na lastni kozi….se vedno pa nimam odgovora na to, ali je neugodje res neobhodno za dolocena spoznanja.

Gledam mojega devetletnika in zal spoznavam, da je brez prisile ena sama skodljiva razvada. Leta in leta vzgoje v zdravi hrani, potem gre pa enkrat v Mc donalds in prijavi, da je to pa najboljsa zadeva, ki jo je kdaj jedel in da zakaj mu pripada samo enkrat letno. V vsakem sportu pride do drila in ga vse mine. Trapaste racunalniske igrice so boljse od branja knjig.

Razvajenost izgleda rak sodobne druzbe, ampak to se nekako razumem, da pa tisti, ki so imeli neke optimalne zadeve doma (nobenih patoloskih zadev v otrostvu), ne hendlajo lajfa, najvec iz sebe pa naredijo ravno posamezniki, ki so sli skozi popolno patologijo (ce jih ni sesulo), je pa vsaj meni tezko sprejet. Samo to potrjujejo tudi astroloske analize realnih posameznikov.

Stavek iz intervjuja : “Vlaganje napora je potrebno pri sebi kultivirati” me bega. Ali se namesto napora ne bi dalo vlagati navdih? Dr Scuka pravi, da ni uspeha in uzitka brez napora ali neprijetnosti ali celo trpljenja na zacetku. Je to tudi standard novih frekvenc?

Lepo je če deliš

[Robert Zupančič]

Ceres wrote: Razvajenost izgleda rak sodobne druzbe, ampak to se nekako razumem, da pa tisti, ki so imeli neke optimalne zadeve doma (nobenih patoloskih zadev v otrostvu), ne hendlajo lajfa, najvec iz sebe pa naredijo ravno posamezniki, ki so sli skozi popolno patologijo (ce jih ni sesulo), je pa vsaj meni tezko sprejet. Samo to potrjujejo tudi astroloske analize realnih posameznikov.

Vidiš, to je to! In še več: menim, da je razmišljanje tipa “učimo se na napakah drugih” pravzaprav še ena od prevar razuma, ki želi ždeti v komformizmu, saj mu spremembe in delo na sebi nista povšeči. Če se namreč učimo na napakah drugih, pomeni, da lahko pasivno opazujemo druge, pri tem pa sami ne mignemo s prstom. V tem pogledu poznam ekstrema, ki pravi, da mu ni do potovanj, saj se lahko vsak dan odpravi na poljubno potovanje z ogledom kakšne serije na National Geographic TV… Tudi to je različica učenja na napakah, beri izkušnjah drugih. Če sprejmemo tezo, da se načrtno vzdržuje stanje identitete žrtve, je tudi pasivnost del te zgodbe. Pasivna žrtev bo ves čas ostala žrtev, saj bi jo šele aktivnost in akcija premaknila iz tega polja realnosti.
Vzhodnjaki s sprejemanjem askeze nimajo takšnih težav kot razvajeni zahodnjaki, ki smo se preveč uspavali v udobju materialnega sveta. Seveda pa se v tem kontekstu ne da prelisičiti vesolja in njegovih zakonitosti. Pač, učimo se na napakah – SVOJIH, te toliko tujih, in prej, ko to sprejmemo, prej se začnemo premikati proti cilju.

Lepo je če deliš

[Avtor]

Prispevki