Reply To: Človekov duhovni napuh
Nataša wrote:
To je pogosto velika lekcija za ego, ki bi zadeve rad rešil v določenem roku, odkljukal in šel naprej.
Mislim, da velika večina lekcij, skozi katere gremo, vključejo ravno to, da se ego transformira, v smislu, da nekaj, kar je prej ocenil kot težko, nesprejemljivo ali pa morda dobro, preprosto odneha, in naredi prostor praznini, ki je med dobrim in slabim, tam, kjer ni več nobene sodbe. Na tej točki pač preprosto živiš, karkoli se ti pač dogaja.
Nataša wrote:
Včasih kakšnih okoliščin res ne zmoremo povezat s seboj, zdi se nam popolnoma nerazumljivo, zakaj bi si izbrali določene situacije. Ampak duša preprosto ne odneha. Na tisoč in en način nam kaže, kje se želi integrirat. Saj navadno se začne bolj nežno, če pa nočemo sprejet, pa se nam začnejo dogajat okoliščine, ki nas že bolj drmajo. Bolj ko se ego upira, težje postaja.
In kako bi mi sploh lahko povezali “vse” med seboj? Pri tem mislim na določene okoliščine, ki imajo vedno vpliv na več “duš” oziroma v njih bivajo bolj ali manj povezani ljudje….
Takole se mi plete misel 
Osnovna povezanost : družina, prijateljski krog, ožji delovni kolektiv, člani nekega lokalnega društva itn.
Pustimo povezanost in vpliv vseh, ki delujejo širše…
En človek (ena duša) pride (z delom na / v sebi ; z dvigovanjem zavesti) do “skrajnega” limita svojega “razvoja”. V tem krogu enostavno ne more naprej. Energije drugih (stopnja zavesti) ga neumorno vleče nazaj, kot tudi on seveda neumorno druge “vleče” naprej 
A resničen razvoj “pogojuje” zavest dotične skupine. Posameznik sicer lahko opravi “marsikaj”, ne more pa vplivati na druge, da se z njim “dvignejo” na njegovo raven (pa najsi bo le za odtenek drugačna). 
Ta naša medsebojna prepletenost in vpletenost je pravzaprav nepregledna (oz. z umom nedojemljiva) mreža. Četudi je za posameznika lahko neka “lekcija” izpeta, je drugim še potrebna. Torej posameznik kljub spremenjeni zavesti lahko sicer ostane in sprejme, a v njem tli prvinska potreba po nadaljnem ukrepanju/ spreminjanju, če hočemo nadaljni rasti.
Kaj se torej zgodi? Ljudje se sestajajo in razstajajo – drugače ne gre – ali pa?