Reply To: Prosim za pomoč, nasvet

[Irena]

Cristina wrote: Ugotoviljam, da bi težko napisala karkoli, da mi ne bi dali odgovora v smislu iskanja in dajanja ljubezni in to brez da bi poznali mojo življensko zgodbo, brez da bi poznali mene. Moji starši so mene zdresirali v svetniškega človeka, polnega ljubezni za druge. Vendar so pozabili, da sem tudi jaz človek, ki si želi to “sveto” ljubezen izkusiti, ne pa jo samo razdajati drugim, pozornost drugim, vse za druge.

Kako prav si napisala, Cristina. Zdresirati, naučiti se ljubezni je vse kaj drugega, kot “sveta” ljubezen. To je človeška “ljubezen”, ki se razdaja zato, da bi bila sama ljubljena. In ko je rezervoar prazen, oziroma brezplodnost takega početja razkrinkana, se človek marsikaj zbegano vpraša…

Bolj kot človek “ljubi” druge in pri tem “pozablja” nase, bolj si mora priznati, da nase nikakor nikdar ne more pozabiti. Lahko sicer sebe odrine, potlači, se zamoti…. a prej kot slej ga bo potreba in hrepenenje po tem, da bi bil ljubljen, predramila.

In to je čist o.k. Na takem razpotju, ko človek “razmetava (vsiljuje, vsipava) ” ljubezen in pozornost drugim, sam pa ostane nepotešen, je postavljen en odličen življenjski smerokaz :

Ljubezni ni možno dajati, če je v sebi nimaš. Prvi naslov za “ljubiti” smo mi sami.

Toliko, kot premoremo ljubezni zase (sprejemanja, odobravanja, vrednega biti, popolnega ..), jo lahko dajemo, podarimo, naklonimo drugim. Ne moreš dati, česar nimaš. A ne?

Lepo je če deliš