Reply To: Človekov duhovni napuh

[ozelot]

tadej pretner wrote:

ozelot je napisal/a:

Abraham pravi srečen človek-duhoven človek. Zato je kmet ki gleda kako mu uspeva pridelek lahko bolj duhoven kot nekdo ki meditira že 50 let v jami in ni srečen.

Se strinjam. Une finte z leti in leti meditacije v votlinah so mi ble itak vedno bose, kmet pa je srečen/duhoven takrat, kadar lahko skozi svoje početje izrazi sebe, kadar je to kar je.

V duhovnosti je stalno kup nakladanja o ljubezni, dobroti … A če je ljubezen naučena (ljubiš zato, ker so te naučili, da je tako prav), to ni duhovno. Ali pa – mnogi delajo dobra dela, a zato, da dobijo povraten signal, da dobijo energijo iz pohval, občudovanja … Vprašaj se, koliko pa je takšnih, ki so pripravljeni za koga kaj narediti tako, da tega nihče ne ve. Ej stari, to pa je duhovno.

Če si avtentičen, si tisto kar si, in to je duhovno – ni pa nujno, da se iz te avtentičnosti cedita le mleko in med. Jezus velja seveda za vertikalo duhovnosti, a tudi on je razjebal Farizejce. Duhovno je torej tudi to, da znaš koga “prizemljiti”, pomembno je le, da tega ne narediš iz ega, ampak iz nepogojenosti.

Antony De Mello v svoji knjigi Zavedanje opisuje da je dajanje nečesa nekomu zato da se sam dobro počutiš oblika egoizma. Ampak ta De Mello ga pa tudi serje. Kako pa naj bi se počutil človek drugače kot dobro potem ko je nekomu bolj ali manj namerno povzročil veselje, blagostanje,.. Jest mislim da je kle že neka klavzula in da se drugače kot dobro ne moreš počutiti. Lahko pa začneš sam v sebi iskat vzroke zakaj daješ in ko najdeš one “taslabe” se obsojaš kar ima šele negativne posledice in še dajati nehaš. Ko se počutiš dobro pač opzuješ te občutke in ne smeš pustiti da te odnesejo ali delati zgodbe iz njih. Z dajanjem pustiš ljubezni da deluje skozi tebe…pusti um in ego na strani naj se skavsata me sabo glede tega ali delaš prav ali ne.

St. Germain pravi da so velikokrat razni reveži ali kakršnekoli pomoči potrebni ljude največkrat ravno mojstri ki ti dajo priliko da se izboljšaš potem ko mu pomagaš. Slišal sem nekaj zgodb ljudi ki so pomagali revežu ki je kar naenkrat izginil ali so potem v njemu prepoznali Jezusa ali kakega drugega mojstra. Skratka za začetek je dovolj da poskusiš dati. Tale kratek video je zelo ispiracijski: http://www.facebook.com/photo.php?v=144739965622240

Celo življenje se sprašujem ali je krmljenje ptic pozimi pravilno ali napačno početje. Neko prepričanje mi je govorilo, da s tem ko daš ptičem hrane posegaš v naravo, omogočiš šibkejšim da preživijo in imajo drugo leto potomce kar slabo vpliva na vrsto. Kje je več ljubezni ali v trenutnem doživljanju čustva ali v dolgoročni odgovorni skrbi za vrsto?A vendar je bilo vedno veselje gledat ptiče ki zobljejo pripravke izpod mojih rok. Torej sem jih futral zaradi veselja ali zaradi sočutja? Kdo ve in pravzaprav ni pomembno. Pomembno je da so bili siti. Svet goni gonilna sila ki se imenuje ljubezen. Sto ljudi futra ptiče sto ljudi pomaga revnim, sto pa bogatim ali komurkoli že. V teh trenutkih pomoči se izrazi ljubezen ki se sešteva. Skupni seštevek te ljubezni pelje svet naprej. Če se spustimo še v mambo đambo metafiziko je itak vse samo iluzija ali sanje. Ptiči in reveži in vse skupaj razen ljubezni ki je zavibrirala v tistem trenutku vse je iluzija. Ptiče sem sam skreiral pa naj bo to samo zato da sem sam sebi dal priliko pomagati nekomu in širiti ljubezen ali pa zato da bom razmišljal o tem kaj bo z populacijo drugo leto. Danes zjutraj sem zaključil z tem razmišljanjem s sklepom in ugotovitvijo, da bom ptiče futral če bom mogel ker mi dajo priliko da sem kar sem in da nisem um.

Lepo je če deliš

Vedno znova vse po starem