Cristina, tudi jaz sem se dolgo časa bojevalala z občutkom treme, ker sem v glasbenem poklicu, pianistka in pevka, ampak dokler sem se bojevala s tremo in prepričevala samo sebe z nekimi pozitivnimi mislimi,pozitivnimi avtosugestijami, ni šlo preveč na boljše, ker tistega, česar se hočeš na vsak način znebit, samo še bolj vztraja. Strah imamo zaradi dolgotrajnega negativnega programiranja vtisnjen že v sinapse v možganih in po mojih izkušnjah ni čudežnega zdravila, ki bi hokus pokus na hitrico pomagal (razen beta blokator, ki ti prepreči, da bi se ti v telesu sprožal adrenalin, ampak to je zdravilo za srčne bolnike za nižanje pritiska in ga ni pametno preveč pogosto uporabljat v te namene, čeprav je učinkovit)
Kot je napisal že Tadej, sem začela prakticirat s tem, da sem dihala,tremi enostavno prisluhnila, se zavedala hitrega dihanja, norega utripa srca, sramu, potenja rok ali tresenja glasu in šla direkt v strah, kot da bi bil moj najboljši prijatelj, ne sovražnik. In predvsem, nisem si več tako noro želela, da izginejo simptomi treme, ampak sem jih vzela kot nekaj normalnega, kar spada zraven. Saj mi konec koncev tudi ničesar drugega ni preeostalo, saj je glasba moj kruh in moje veselje. Pri petju mi je tudi pomagalo, da sem se vrgla v emocije, o katerih sem pela, npr. ljubezen, obup, jeza, žalost in takrat je strah popolnoma izginil pa še ljudi potegneš v svoj film in ti verjamejo, steče pravi fluid. Od začetka mi je bilo sila zoprno in nenavadno sprejemat in čutit vse te pojave treme v telesu,ker bi res najraje spizdila od vseh teh zoprnih občutkov,ampak potem sem se navadila in mi trema ni več kvarila nastopa in sem začela tudi uživati, čeprav še vedno ni popolnoma izginila. Ampak sedaj lahko živim z njo, saj so se simptomi kar precej ublažili. Sem pa poleg procesa delala kar precej samopsihoanalize in ugotovila od kod približno izvirajo ti strahovi. Navadno so povezani z občutkom, da nisi dovolj dober in z željami po potrditvi drugih kar dostikrat izvira iz otroštva, npr. če so starši, učitelji bili zelo kritični do tebe in niso sprejemali napak, ti pa si želel neko odobravanje in pozornost, pa si se pretirano trudil s kakimi dejavnostmi, da bi na tak način dobil vsaj nekaj pozornosti in pohvale, verjetno pa so tudi kolektivne zadeve zadaj…Razumevanje teh psiholoških, podzavestnih in energetskih procesov mi je ful pomagalo, da lažje hendlam s temi čustvi. Pa človeku tudi slejkoprej dojadi to psihiranje zaradi drugih in če ga nekaj zadosti časa muči, začne živet zase, ker konec koncev… drugi ljudje pridejo in grejo, sam s sabo pa vedno ostaneš in pred sabo ne moreš nikamor pobegnit, zato se moraš naučit živet sam s sabo, po možnosti čimbolj prijetno. Vsekakor pa to ni šlo čez noč, ampak se je izboljševalo postopoma. Precej tudi pripomore, če si zelo dobro strokovno pripravljen na svoj nastop. Ne vem točno, kakšne javne nastope imaš ti…pri glasbi npr. je zelo dobro, če vse skladbe zelo dobro zavestno znaš na pamet, ne samo mehanično, za kar se lahko uporabljajo različne učinkovite metode in postopki (jaz se spoznam na petje in klavir, če rabiš kaj od tega).Če imaš kake govore npr., pa jih je najprej treba napisat, jih vadit pred kom in si tudi naredit oporne točke (mogoče v powerpointu), se naučit na pamet, dobro obvladat strokovno temo, o kateri govoriš…ker ljudje namreč sami zase dobro vemo, kdaj smo na kako zadevo dobro strokovno pripravljeni in koliko energije smo vložili v neko predstavitev in ne moremo sami sebe prinest okrog…če smo slabo pripravljeni, je trema navadno hujša.
trans4m