Reply To: Praznina
Irena wrote:
Tadej, tvoji odgovori zadanejo bistvo – in ob tem spoznanju je moj analitični um kar žalosten. Ko sta sreča in žalost point istega kovanca in se v praznini umakneš začaranemu krogu, ti dosedanji smisel življenja kar spolzi skozi prste. Notranji mir je in nagrada in kazen za nevtralnost, pristop k življenju v duhu spontanega, razigranega in uživajočega otroka pa daleč stran od naučenega in izprobanega lajfa. Ko takole razmišljam (!) bi bilo kar fajn, da ob tem, ko vse večno traja, se nesporno spreminja, rojeva in umira, iz tega večnega kroga naša bit izstopi. Ali pa morda ti veš, kaj je SMISEL vsega kar je?
Naj razložim vprašanje, kot ga sama (skozi ego) dojamem:Pravzaprav vsi na nek način v srži iščemo ničesar drugega kot Svobodo _ se pravi osvoboditev tisočih programov, skozi katere delujemo nezavedno in zavedno. Temu so namenjene naše inkarnacije in življenjske lekcije, ki sploh nimajo namen se učiti oz. razumeti (um), temveč se spomniti, sprejeti (zavest). In če se – hipotetično- spomniš in deluješ iz popolne praznine – ugotoviš, da absolutno nisi niti malo Svoboden – vsaj ne pri izbiri BITI ALI NE BITI…. še Hamlet se je motil, ko je to vzklikal. Izhod je le eden – prepustitev “nesvobodi” in “neločenosti”. ZAKAJ ŽE?
Nisem sicer prepričan, da povsem razumem vprašanje, a bom poskusil odgovoriti v kontekstu, v katerem ga razumaem.
Ko se otrok rodi, se do trenutka, ko se začne razvijati njegova pogojena osebnost počuti del celote – ne zaveda se, da je očena entiteta, okolje zaznava kot eterično snov, katere del je.
Namen lajfa:
– Vsakdo ima v sebi gonilo, ki ga vzpodbuja, da začne potem, ko se začne razvijati njegov pogojeni um, skozi različna življenjska področja iskati stik s celoto, ki ga je takrat, ko se je začel zavedati sebe kot ločene entitete, izgubil.
– Pojem svobode: Če primerjamo vlogo človeka v odnosu do celote, je podobna vlogi celice, v odnosu do telesa. Je znak svobode, če celica podivja in začne delovati po svoje? In do česa takrat pride?
Pride lahko recimo do raka, ki uniči celo telo. To je eno, drugo pa, da celica podivja zaradi različnih zunanjih agensov, ne zato, ker bi tako hotela.
Ker se ne zavedamo, da smo del celote, tudi mi delujemo sebično … in s tem destruktivno na celoto. Vzrok za to ni “svobodna volja”, ampak programi, instalirani od zunaj, ki pogostokrat preglasijo zgoraj omenjeno gonilo (duh, osebni vorteks), ki te usmerja k razvoju resnične individualnosti in njenemu razvijanju na način, ki izpolnjuje tebe in koristi celoti. To je tako, kot bi se zdrava celica razvila v okviru svojih potencialov in delovala v korist celega telesa. In ko je tako, tudi telo podpira celico – enako kot celota podpira posameznika, ki se razvija na malo prej omenjeni način.
Kadar deluješ tako, si v stiku z lastno bitjo, svoboda pa se odraža tako, da počneš stvari, ki te izpolnjujejo. Spremenijo se namreč motivacijska gibala, ki ne prihajajo več od zunaj, ampak od znotraj. Namen je torej individualna ekspanzija v službi ekspanzije celote, zato je takrat, ko si v stiku sam s sabo, malo verjetno, da ti bo hodilo na misel, da “zapustiš inkarnacijski krog” – to je smiselno šele, ko popolnoma razviješ svoje potenciale in daš maksimalni prispevek k razvoju celote.
Seveda pa je tole le eden od pogojenih pogledov. Če bi hoteli dejansko razumeti lajf in njegov smisel, bi morala biti naša zavest dejansko na ravni zavesti tvorca. SMo sicer del te zavesti, ampak če se vrnem nazaj na primerjavo celica človek, je verjetnost, da vse skupaj prav razumemo približno takšna, kot je verjetnost, da celica razume smisel obstoja telesa, katerega del je.