Reply To: Kdo je oseba?
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Kdo je oseba? › Reply To: Kdo je oseba?
Irena
»Tudi živali zmorejo imeti duhovna izkustva » je naslov
članka z dne 12.10. 2010
http://grenzwissenschaft-aktuell.blogspot.com/2010/10/auch-tiere-konnen-spirituelle.html
»Medtem ko ljudje drugim skozi govor prenesejo vsebino in raznolikost svojih duhovnih
izkušenj, je bolj kot nemogoče s
sigurnostjo izvedeti, kaj žival subjektivno izkuša«, pravi prof. Kevin Nelson, nevrolog,
Univerza Kentucky.
Njegova zgodnja raziskovanja obsmrtnih doživljanj pri
človeku , ki jih je objavljal v strokovnih revijah, kot je »Nevrologija«,
temeljijo na študijah območij v možganih, ki so pristojna za kontrolo stanj
zavesti. Fenomen potovanja skozi predor
in »luč na koncu tunela« utemeljuje z upočasnjeno cirkulacijo krvi, npr. med
srčnim zastojem, ko oko najprej izgubi zmožnost vidnega polja na
obrobju. To povzroči spremenjeno vidno zaznavo in povzroči »tunel«.
http://grenzwissenschaft-aktuell.blogspot.com/2009/10/studie-gehirnaktivitat-steigt-kurz-vor.html
http://grenzwissenschaft-aktuell.blogspot.com/2008/09/neue-studie-zu-nahtoderfahrungen.html
Nevrološke preiskave kot pri človeku tudi pri živalih s
podobnimi možganskimi strukturami pokažejo možganske aktivnosti v primitivnih
regijah možganov. Ni izključeno, da tudi živali doživljajo podobno.
Tudi vedenje človeka in živali ima paralele. Dolga leta je Jane Goodall proučevala primate v
divjini. Šimpanzi so brez zadržkov plesali ob vodnih slapovih, kot da izvajajo
ples v transu, kot ga prakticirajo tudi nekatera verstva za dosego duhovne
ekstaze. »Mar je res izključeno, da se ples šimpanzov ne izvaja zaradi prav
podobnih duhovnih občutiji, kot jih doživljajo
tudi ljudje«, se sprašujejo znanstveniki.
Cambridge /ZDA : dve raziskave potrjujejo, da šimpanzi podobno kot ljudje »dojemajo smrt«.
V prvi raziskavi so škotski znanstveniki (strokovna revija CURRENT BIOLOGY) in James
Anderson s filmskim snemanjem dokumentirali počasno, a naravno smrt domnevno 50
letne šimpanzinje Pansy v ujetništvu.
Že ko se je v živalskem vrtu skozi njeno
letargijo napovedovala smrt, so raziskovalci ugotovili občutno spremenjeno
obnašanje drugih šimpanzov. Bili so občutno mirnejši, bili ob Pansy skozi noči
in se pogosteje praskali. Še po njeni
smrti je vso noč preživela njena hči ob njenem truplu, čeprav prej nikoli ni
prenočila na tem mestu. Tudi ostali šimpanzi so se nekaj dni po smrti vedli zadržano.
Po odstranitvi trupla so se izogibali Patsynemu prenočišču in se medsebojno dalj časa praskali.
V drugi študiji so sodelavci skupaj z Doro Biro (Univerza
Oxford) opazovali dve mame šimpanzinje v divjini. Še kar nekaj časa po smrti njunih mladičev sta ju nosili s
seboj. To obnašanje so opazovali že prej, leta 1992, zato znanstveniki
domnevajo, da je takšno vedenje priučeno. Čeprav je bilo truplo že posušeno in
mumificirano, je mama še naprej s palico odganjala muhe in varovala otroka.
Takšno vedenje potrjuje izjemno močno vez med mamo in otrokom, ki je ohranjena tudi po smrti.
Včasih je bilo neizpodbitno dejstvo, da se človek od živali
razlikuje po svojih sposobnostih samozavedanja, govora, uporabe orodja in razvoja
lastne kulture. Te značilnosti vedno bolj odkrivajo tudi v živalskem svetu, kot
pri primatih, delfinih in pticah. Tudi naše predstave o dojemanju smrti so bile
doslej rezervirane za človekovo posebnost. Znanstveniki zahtevajo na podlagi
svojih opazovanj novo opredelitev učinkovanja smrti na družino in skupnost v živalskem svetu.
Vsekakor imajo živali »občutek za umiranje in smrt«. Nove ugotovitve
znanstvenikov povzočajo počasen »padec osigurane meje« med opico in človekom in omogočajo
razumevanje evolucije človeka.
Irena2012-09-07 08:35:38