Robert Zupančič wrote:
Je pa res, kar praviš: država na tem področju ne bo naredila veliko, saj nima interesa. Ta je zveden le na imenovalec davka od ustvarjenega dobička, dohodnine in DDV-ja, ostalo pa ni več pomembno, saj ni del državne regulative. Nič hudega, saj se med tem red na tem področju vzpostavlja sam, po mehanizmih, ki jih narekuje tržno gospodarstvo.
Interes države je!
Junija 2011 je bil objavljen dokument: NADGRADNJA ZDRAVSTVENEGA SISTEMA DO LETA 2020 KORAK NAPREJ. Kaj se od takrat naprej dogaja v vezi z realizacijo načrtov, sicer ne vem, verjetno se je z menjavo ministrov vse skupaj (tudi tu) zataknilo. A ključni izzivi za dosego in sledenje osnovnim načelom nadgradnje zdravstvenega sistema so naslednji:
1. Preventiva in promocija zdravja
2. Vzdržnost sistema zdravstvenega varstva v okviru finančnih možnosti
3. Učinkovito upravljanje z javnimi sredstvi, ločitev javnega in zasebnega
O prvi točki tukaj teče razprava 
Robert Zupančič wrote: .
Na vzhodu že od malih nog učijo svoje otroke mentalne higiene in duhovne izobrazbe, pri nas pa otroke že od osnovne šole vzgajamo v tekmovalnem duhu…
Mentalne higiene in duhovne izobrazbe se v naši kulturi ne uči – drži. Zato pa se večajo stroški zdravstva vse do sesutja sistema, če ne bo v to smer kaj narejeno. In preventiva in promocija zdravja je področje, ki ga je tudi naša država (preko EU in zapovedanega načrtovanja strategij v zdravstveni politiki) spoznala za odločilnega pri reševanju gordijskega vozla v zdravstvenem varstvu.
Robert Zupančič wrote:
Če bi bili ljudje bolj osveščeni in zavest višja, bi bilo bolezni dokazano precej manj, s tem pa tudi manj stroškov za zdravljenje bolezni, do katerih sploh ne bi prišlo, če bi bil to človekov življenjski projekt, ki bi ga udejanjal že od otroštva, za kar pa so odgovorni najprej starši, ki pa jih tudi njihovi starši niso učili nič o tem, kar pomeni, da je začaran krog hitro sklenjen.
In kje se naj začne ozaveščanje ljudi, da bo UČINEK VSESPLOŠNI? Kako doseči, da se bo v naši kulturi spremenil odnos do zdravja preko dviganja zavesti?
A smo res enotni v prepričanju, da država nima interesa? A smo res prepričani v to, da država ne more biti regulator na tem področju? A smo res tudi mi naivni in verjamemo, da bomo MIMO države uspeli spraviti mentalno higieno in duhovno izobrazbo v javno sfero in šolske klopi? Najsi bo v osnovnošolske za “narod” kot zdravstvenoizobraževalne za ” izvajalce zdravstvenih storitev” vseh vrst?
Robert Zupančič wrote: Iz tega vidika bi bilo neprimerno lažje sedeti za knjigami, pridobiti diplomo in se po liniji najmanjšega odpora infiltrirati v dobro strukturiran in (zaenkrat še) varen sistem uradne medicine ter živeti relativno brezskrbno življenje.
Problematika javnega in privatnega sektorja se pojavlja v vseh dejavnostih, ne le v zdravstvu. Nas močno “tepe” socialistična vzgoja (večinoma vzorci naših staršev), ki nosi s seboj “resnice” o eni in drugi strani, ki niso nujno Resnice. Zato, Robert, navedeno drži, če gledaš iz ptičje perspektive, a sam nadaljuješ:
Robert Zupančič wrote: Vendar pa vprašajte vsakega pravega alternativca, če bi zamenjal, in boste slišali odločen “NE!” Vzrok? Vse pove že dejstvo, da niti en alternativec še ni “prebegnil” na stran uradne medicine, obratno pa se čedalje pogosteje dogaja, da se zdravniki in drugo zdravniško osebje seznanja in celo aktivno ukvarja z katero vejo alternativne medicine, kar je seveda za pozdravit.
Mnogo posameznikov nas je z diplomo, ki se ukvarja z ZDRAVJEM – beri z ortodoksno IN alternativno medicino. In mnogo “prebežnikov ” je. Seveda je to za pozdravit.
In vendar – a bo uradna politika s svojim trenutnim stališčem dala “besedo alternativcu ad hoc ali alternativcu prebežniku”? Ju sploh posluša?
Sama ugotavljam, da ne prav dosti. Po tej poti lahko še doooooolgo opravljamo Sifizovo delo. Zahodna civilizacija “posluša” le znanstvenika, ki se ukvarja z znanostjo in pri tem uporablja znanstvene metode. Karikiram – a tako je! Tega zvočnega zidu ne moremo prebiti LE od zunaj, treba ga je prebiti TUDI od znotraj navzven!
In seveda lahko prejšnjemu rebusu dodam še eno (povsem neumestno in nepotrebno ) zagonetko. Komu je “lažje”:
– varno zaposlenemu zdravstvenemu delavcu?
– ogroženemu alternativcu?
– raziskovalnemu znanstveniku pri dokazovanju alternative?
Morda bi se veljalo le vprašati, a je človek začutil svoje poslanstvo in ga z vsem “arzenolom”, ki ga premore, opravlja…
Lp, Irena
