Reply To: Bolezni duhovnih učiteljev

[tadej pretner]

Irves wrote:

Iskalec in hudič

Ko je hudič videl iskalca vstopiti v učiteljevo hišo, je sklenil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi ga odvrnil od iskanja resnice.

Tako je spravil ubogega moža v vsako možno skušnjavo: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Toda iskalec je bil mnogo preveč izkušen v duhovnih stvareh in se je zelo lahko ubranil skušnjav, tako veliko je bilo njegovo hrepenenje po duhovnem življenju.

Ko je kasneje prišel pred učitelja, je bil nekoliko presenečen, ker je videl učitelja sedeti na oblazinjenem stolu in učence ob njegovih nogah. »Temu možu gotovo manjka glavna čednost svetnikov, ponižnost,« si je mislil pri sebi.

Potem je opazoval še druge stvari na učitelju, ki mu niso bile všeč: prvič se je učitelj zanj malo zmenil. (»Verjetno zato, ker ne klečeplazim pred njim kot drugi,« si je mislil.) Ugajal mu tudi ni učiteljev način oblačenja in nekoliko izumetničen način govorjenja. Vse to ga je pripeljalo do sklepa, da je prišel na napačno mesto in da mora svoje iskanje nadaljevati drugod.

Ko je odhajal iz sobe, je učitelj, ki je videl hudiča sedeti v kotu sobe, rekel: »Ne skrbi, skušnjavec! Bil je tvoj od prvega trenutka.«

Takšna je usoda tistih, ki so v svojem iskanju Boga pripravljeni pustiti vse, razen svojih predstav o tem, kaj Bog resnično je.

(zgodbica iz Žabje molitve, Anthony de Mello)

Tele stvari se nam dejansko dogajajo po opisanem modelu, a težko bi bilo drugače. Poti samorealizacije je več – treba je najti/izbrati pravo in na njej vztrajati, da kam prideš. Pri nas imaš kup ljudi, ki lutajo iz delavnice na delavnico; nekatere so boljše, nekatere so slabše, a če ne najdeš, katera pot ti ustreza in stalno iščeš nove, si podoben planincu, ki bi rad prišel na Triglav, a vsako smer le malo poskusi, pa gre probat drugo – na ta način seveda na vrh nikoli ne pride. Zato je torej skorajda nujno, da izbereš eno pot, potem pa za podporo sprejemaš stvari, ki jo podpirajo, tiste, ki pa je ne podpirajo, pa uporabiš za test pravilnosti svoje poti. Tu je pomembno, da z njo nisi identificiran. Običajno takrat, ko v nekaj vložimo veliko energije, lr to branimo, tudi če nam kdo na zelo jasen način “dokaže”, da z našo potjo nekaj ni v redu.

Kar se tiče izumetničenosti, pa en zanimiv primer. Pred veliko leti je bil v Ljubljani en tip, ki si je nadel ime Ananda. Če se prav spomnim so govorili, da je padel s kolesom, se udaril v glavo in da je od takrat razsvetljen . V glavnem – dobil sem videokaseto s posnetkom njegovega ljubljanskega predavanja, sedel na kavč in začel gledati. Sedel sem na robu kavča – za mano je ležal in dremal moj sin, ki je imel takrat morda cca 10 let. Ananda je dejansko govoril s totalno izumetničenim glasom, a sem se osredotočil na to, kaj ima povedati. Ampak njegov glas je totalno ziritiral mojega sina – v enem momentu ga je dobesedno izstrelilo pokonci in zakričal je: Daj, vrzi tega pedra ven!

Lepo je če deliš

http://www.tadej-pretner.com/