Reply To: Odnosi
AVATAR wrote: Tadej…je za sprocesiranje različnih napetosti…dovolj proces prisotnosti…ali je potreben še kak drugačen pristop…da se napetost odstrani ???
S tem procesom se da zelo veliko narediti, obstajajo pa t.i. »trdnjave ega«, katere je dobro poznati in se jih paralelno lotiti še na kak drug način, saj iz teh trdnjav ega izhaja večina naših primarnih samosabotirajočih prepričanj. Preden povem kaj o trdnjavah ega, bi rad omenil še en učinek procesa prisotnosti pri meni (ostale sem omenil v temi praznina). Včasih so se mi stalno mašila ušesa – približno enkrat letno sem moral na čiščenje (mimogrede, to težavo je imela tudi moja stara mama). Ravno pred nekaj dnevi sem razmišljal, da te težave več nimam in to od takrat, ko sem naredil proces prisotnosti.
Trdnjave ega:
1. Primordialna krivda (naziv, ki ga uporabljajo nekatere veje psihologije)
Za kaj gre? Večkrat smo že govorili o tem, da v začetku otrok realnost dojema drugače – kot gosto juho, katere del je. Kot del te celote se počuti integrirano in popolno. Ko pošteka, da je ločena entiteta, je to šok za njegov živčni sistem, ki na nevrološki ravni naredi nekaj nevronskih povezav, ki so v skladu z občutki otroka. Glavna občutka sta:
– sem zapuščen
– nekaj ni v redu z mano
Poudarjam, da gre za »nevrološke sodbe« saj takrat otrok kognitivnih še ni sposoben. Iz teh dveh občutkov in povezav izhajata prva dva kolektivna strahova, ki nas kasneje mučita ves lajf in samosabotirajoča prepričanja, ki se nanašajo nanju. Ta dva strahova sta: strah, da me bodo zapustili in strah, da nisem dovolj dober.
Otrok potem malo zraste, v sebi pa nosi slabe občutke zaradi tih dveh strahov. Kompenzirati ju skuša z zunanjimi dejanji – prvega tako, da nardi vse, da bo sprejet od staršev in kasneje še od koga drugega, drugega pa tako, da skuša narediti kaj, kar bi pokazalo, da je dovolj dober. A ker gre za dejanja, usmerjena na zunanji svet, se tega globinskega občutka ne znebi. Skozi to delovanje pa dobi občutek, da se boljše počuti, če stvari kontrolira in od tu izhaja tretji kolektivni strah – strah, da se prepustiš življenju in prepustiš intuiciji.
2. Usmerjenost na prihodnost
Ego funkcionira izključno na obvladovanju prihodnosti. To nas odvaja od tukaj in sedaj (nepogojenega uma). Usmerjenost v prihodnost je sporočilo ega, da nisi dovolj dober, nisi v stanju občutiti tega, kar je, ampak hočeš vedno nekaj drugega (ali pa biti nekje drugje). Spet torej nekaj, kar ima vezo s kolektivnimi strahovi.
3. Identifikacija s fizičnim telesom
Kot veš je naše telo, nevronske povezave v njem, vibre, ki jih oddaja DNK nekakšen sprejemnik, ki privlači različne realnosti. Bolj si identificiran s telesom, bolj si dejansko nagnjen k temu, da se aktivirajo hibe, ki jih v potencialu nosi v genskem zapisu, bolj boš odvisen od zapisov v tem sprejemniku in težje se jih boš znebil. Ker je temu teko, je svobodna volja iluzija. Ego misli, da ima svobodno voljo, da odloča …, a ne. Večina idej, zamisli …, prihaja iz polj, s katerimi smo identificirani.
Torej – američani so pogruntal eno super meditacijo za deidentifikacijo s fizičnim telesom (v klinični psihiatriji jo uporabljajo za zdravljenje depresije), za nivo znanja, ki je trenutno zbrano na tem forumu, pa lahko za ostalo uporabiš Sedona metodo, ki je na forumu nekje opisana. Obstajajo seveda še precej boljše metode, a teh ne bi nikogar učil na dopisen način.
AVATAR wrote:
Sem pa opazil…da je na osnovi različne literature…ki se prodaja…kakor tudi…raznovrstnih mnenj…v modi…PRISILNA POZITIVNOST… …Kar pomeni…če bomo se pozitivno obnašali…se bodo stvari izboljšale…tudi odnosi… …Ampak…iz te moke ni dobrega kruha…ker zadeva temelji zgolj na umski pozitivnosti…ali drugače…človk sam sebe prisiljuje v pozitvne reakcije-dejanja…čeprav v sebi čuti odpor…in napetosti…pri tem pa izgublja veliko svoje energije…in vse skupaj zadevo še poslabša.Zeland je te napetosti…označil kot…odvečni potencial…ki ruši ravnovesje…( vem, da ti Zeland ni vseč )…sem ga izpostavil za primerjavo…Pravi, da se odvečnega potenciala znebimo z delovanjem…torej z aktivnostjo…( osebno mislim, da zgolj površinsko )…Zdaj tvoja zgornja razlaga je bolj smiselna…saj je napetosti treba razbliniti v sebi…da lahko sploh greš naprej…brez bremen…ki te v notranjosti dušijo… …Zato sem te vprašal…ali je proces prisotnosti dovolj…!?
Stari, na pogojeni ravni se dogaja vse po zakonitostih polarnosti. En pol brez drugega ne obstaja. Ne moreš se preprosto usmerjati zgolj na pozitivna čustva – negativnih se na ta način ne boš znebil. Stalo e bo kup energije, ne boš pa se resnično POČUTIL drugače. Drugače se počutiš, ko sranja, ki izhajajo iz polarnosti, integriraš.
Ozelot wrote: Svobodno voljo imaš čemu boš posvečal pozornost. Meni se zdi neplodno če se zakopavaš v težavah. Vedno je rešitev enaka. Posveti pozornost željeni realnosti in si jo boš ustvaril. Zakaj placebo deluje? Res se ne moreš na silo osredotočati na pozitivne stveri zato pa pravim da sledi navdušenju ker te potegne not brez da se kej matraš. Ljudje smo nekako genetsko prepričani, da je treba staro kramo sabo vlačit in vse naredimo samo da bi opravičili stanje v katerem smo se zakopali. Pa to ni res.
Že zgoraj sem omenil, da je svobodna volja v glavnem iluzija (95%). Nekje pa si pisal tudi o navduenju, al nekaj takšnega. Načeloma ti dajo stvari, ki jih delaš res iz sebe, izpolnitev, redko pa navdušenje. Če gremo mal v skrajnost – evforija je recimo v bistvu dewstruktivna zadeva. Ima svoj nasprotni pol – depresijo. In če gre za “napačna” navduenja oz evforijo, ki ji sledi depresija, dobimo bipolarno motnjo – temu so včasih rekli manična depresija