Reply To: Odnosi
Forum Duhovnost › Forumi › Duhovna rast › Odnosi › Reply To: Odnosi
tadej pretnerNadaljevanje prejšnjega posta:
Oglejmo si en primer še pri puncah: Recimo, da se starša deklice ločita, ona živi pri mami, mama, ki je prizadeta zaradi ločitve, pa punčki vess čas govori, da ju je oče zajebal, da ni nič prida … Punčka bo prevzela model, da so moški pač takšni. No in takšni prevzeti modeli nas oddaljujejo od sebe – nismo več mi (ni povezave z bazičnim jazom), ampak smo “naša prepričanja” (formira se lažni jaz). In zanimivo je, da potem v življenje pritegnemo ljudi, ob katerih se bodo ta naša prepričanja manifestirala. Kaj se bo recimo dogajalo omenjeni punčki:
– ali se bo kot odrasla moških izogibala,
– ali bo imela le kratkotrajne veze,
– ali sicer bo s kom, a mu ne bo pustila do sebe (da je ne bi ranil, ker je pezde).
Ali kaj podobnega – vse to le zato, da nahrani svoj koncept prepričanj o moških.
Zanimivi so globinski vzroki, zakaj gremo v partnerstvo, to velja sploh takrat, kadar se izoblikuje zelo močan lažni jaz. Zaradi začetne otročkove izgube povezanosti s celoto, se formira kolektivni strah, zaradi katerega se bojimo biti sami. Zato pogostokrat vztrajamo v slabih vezah, da le ne bi bili sami.
A kaj se dogaja z drugo potrebo po integriranosti? Ko smo v slabi vezi, se dogaja marsikaj. Itak zanjo krivimo partnerja. Ampak tudi če veza načeloma kolikor toliko štima, smo v njej nezadovoljni. Zakaj?
V pogojeni naravi človeka je, da skuša najti zadovoljitev svojih potreb v zunanjem svetu. Nečesa si zelo želi, ko pa to dobi, ga hitro mine veselje. Kadar pa tega ne ddobi, za tem hrepeni. Absurd, a ne? Ampak tako je. In ta model najdemo tudi v partnerstvu. Ko se zaljubljenost ohladi, začneš pogrešati svobodo, neodvisnost in individualnost – vsega tega se do neke mere zato, da kolikor toliko funkcionira partnersvo, odrečemo. In potem nekateri skačejo čez plot, nekateri energijo nezadovoljstva v partnerstvu usmerijo v druge cilje (kariera …), nekateri se zaradi nezadovoljstva zapijejo … Zadeva pa vedno deluje obojestransko – se pravi, ti mehanizmi, želja po vsaj kakni-takšni svobodi so prisotni pri obeh. Ampak tudi tole ni povsem nujno. Nekateri skušajo zaradi strahu pred samoto vezo zadržati tako, da v vsem ustrežejo partnerju, stalno lazijo za njim …, skratka, zaradi želje po ohranitvi veze povsem izgubijo sebe. Ampak partner jih ponavadi doživlja kot naporne (stalno iščejo pozornost) in ko veza poči, bejba, ki je recimo skušala tako ohraniti vezo reče – rojena sem pod nesrečno zvezdo; vse sem naredila za tipa, pa me je pustil. V naslednji vezi pa se ji bo seveda spet zgodilo isto, saj nosi v sebi pač takne modeele paartnerskega odnosa in drugačnih ni sposobna.
Biti rojen pod srečno ali nesrečno zvezdo je le to, koliko destruktivnih modelov imaš v sebi vsajenih. Tisti, ki jih, vsaj glede partnerstva, nimajo kaj dosti, imajo seveda precej uspešneje veze.