Reply To: Preseganje ega?
Ceres wrote:
Prvič, vnašanje kvalitete nepogojenosti v odnose se mi zdi bolj teorija kot praksa.
Hm, kako da si se vpisala v olo, če res tako misliš? Konec koncev bi lahko zgolj brala o teh stvareh tudi doma. To začne dogajati povsem spontano skozi opuščanje reaktivnega vedenja in skozi vnaanje zaupanja v delovanje. Zaupanje pa je v tem kontekstu opuščanje potrebe, da imaš kontrolo. Ko dejansko zaupaš (seveda v pravilnem kontekstu razumevanja pojma zaupanje) in se ne trudiš imeti kontrole, imaš največjo kontrolo. To je čuveni wu wei.
Stavim, da so v tvojem lajfu področja, v katerih se ne trudiš stvari kontrolirati, pa gredo kot po maslu. Evo, to je to. Umetnost pa je to raziriti še na ostala življenjska področja.
Ceres wrote:
Prej sem omenila Visoko pesem v smislu eros ljubezni, v smislu nepogojene ljubezni pa je znano Pavlovo Pismo Korinčanom. “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” V praksi se taki nepogojeni ljubezni še najbolj približa ljubezen starša do otroka, vzhodnjaši spisi pa govorijo o ljubezni guruja do učenca.
Običajno ne. Koliko starev pa vzgaja otroka tako, da bi odkrilo in spodbujalo njegove potenciale. Imeti ga rad, ne glede na to, ali dela pizdarije ali ne, hkrati pa ga tlačiti v nek okvir, »da bo imel v lajfu čim manj problemov«, ni nepogojena ljubezen. Kar se tiče odnosa guru učenec je podobna stvar – pravo učenje je odkriti specifični potencial v učencu in mu ga pomagati razviti, ne pa “oblikovati” ga po svojih merilih, kar se žal prepogostokrat dogaja.
Ceres wrote:
Hm.
Po eni strani praviš, da je za doživljanje “tukaj in zdaj” potrebnen stik z nepogojenim v sebi (duhom torej?)in bazičnim jazom, po drugi strani naj bi bil pa bazični jaz del ega, ego pa v tukaj in zdaj ne more obstajati?
Tu je seveda mišljen predvsem del problematičnega ega (zaključni jaz).
Ta v sedanjem trenutku ne more obstajati. Ko odvržeš »učenja« in navade
zaključnega jaza, prideš do bazičnega jaza. Takrat si v stiku s svojimi
talenti, svojo bitjo. To je dušna raven. V bistvu do sem sploh ne moreš
brez ustreznega tona nepogojenosti.
Ceres wrote:
Sicer pa vseh teh spoznanj ne bi bilo, če ne bi v nas obstajala neka bazična potreba po iskanju smisla bivanja, kar pa je bistvo ZAKAJ-a. In ne bi rekla, da so vsa ta spoznanja ravno v domeni ega. Vse skupaj zanima predvsem dušo, ki se včasih mogoče v teh dimenzijah ne počuti ravno domače.
V začetku vsakega iskanja je ego zelo vpleten. Takrat je povsem jasno, da si zastavlja kup vprašanj in odgovorov. Kasneje začne spontano odpadati potreba po tem, da najdeš za vse, karkoli se zgodi, razlago, da analiziraš, zakaj nekaj počneš … Stvari enostavno počneš.
Ceres wrote:
Pa še to: astrologija verjetno ne špila, kot praviš, zaradi razpravljanja ega. Prej bi rekla, da je keč v bazičnem jazu – če je ta definiran z genetiko, trenutkom rojstva itd.
Tisti drugi del in kompatibilna dua pogojujejo, s katerimi polji se boš v lajfu ubadal, oziroma katera polja se bodo prek tebe manifestirala. Razvoj polj pa je predvidljiv, zato so predvidljive tudi cake astrologije. V poljih pa ima seveda ego svojo vlogo.