Reply To: Preseganje ega?
Ceres wrote: O tem, kaj je duša in kaj duh še nisem našla zadovoljive definicije, zato si dovolim imeti svojo: duša je nekaj, kar ima »vonj in okus«, ki jih pridobiva skozi izkušnje, je »delček« izvora, ki si je zaželel malo avanture in izkušenj, ki mu jih duše potem prinesejo v »blaženi stopljenosti z izvorom«. Duša si zato ŽELI izkušenj, HREPENI pa po ponovnem zlitju z izvorom, kjer tudi izgubi svojo individualnost – zato tudi neprestan konflikt med tem hrepenenjem duše in čuvarjem individualnosti – egom. Samo v tem smislu je za mene duša pogojena.
Kot prvo, zgornje primere glede definicije duše (predvsem kabala in Pitagora) sem ti dal zato, da bi opazila, da obe definiciji pravzaprav ustrezata bazičnemu jazu. Se spomniš – dedna veriga matere, dedna veriga očeta, vplivi v fazi nosečnosti in kompatibilna duša.
Druga stvar – sama govoriš o individualnosti duše, to pa avtomatično pomeni pogojenost. Pa še nečesa ni za zanemariti. Ali veš, da večina ezoteričnih učenj uči, da se duša vedno inkarnira v osebo enakega temperamenta? Veš kaj to pomeni? Da ohrani neko obliko individualnosti tudi ko pride do faze, ko se nova inkarnacija ne zgodi več. In to hkrati pomeni, da je že v startu limitirana (pogojena); nepogojen je le duh, oziroma le zavest da si, brez kakršnihkoli individualnih okraskov.
Ceres wrote:
Tudi v hinduizmu »napreduje in nazaduje« njena izkušnja, oblika itd, nikakor pa ne njen osnovni namen – »obogateno« zlitje z izvorom. Tudi Zohar govori o »končnem izvoru duše«. Saj govorimo o svetlih, pa temnih dušah, pa v tej dimenziji je tudi moja duša drugačna od tvoje, ampak nekoč bosta »obe kapljici padli nazaj v morje«, tvoja malo bolj slana kot moja . Duh pa razumem pa kot brezosebno »iskro življenja«, ki v neko »mrtvo«, pogojeno »stvar« vdihne življenje. Če se ne motim je v Bibliji na začetku samo duh plaval nad materijo in tu ni mišljen bog oz. izvor. Kot tak je seveda nepogojen, ker tudi nima naloge pridobivanja izkušenj in je povsem brezobličen, za razliko od duše, ki izvoru prinese nova spoznanja in ga s tem obogati.
Tamle zgoraj si mi ravnokar razložila zlitje individualne duše nazaj v duh. Ko do tega pride, duše ni več, pogojenosti ni več.
Ceres wrote:
Zdaj pa še nekaj o Jazu, ki spaja pogojeni in nepogojeni del oz. o notranjem opazovalcu. Praviš, da ima sposobnost, da se umakne, da čustvo ne upravlja s teboj. Kdo pa je tisti, ki se je odločil, da ga bo tja umaknil. In če se ga je odločil uporabiti, je zato imel razlog in potem je ta Jaz oz notranji opazovalec samo njegovo orodje?
Se greva po sistemu izločanja?
Zaključni jaz to zanesljivo ne more biti, saj deluje pod vplivom polj realnosti in je le objekt, skozi katerega se ta polja manifestirajo.
Ta vzgib pride iz tvojega bazičnega jaza, a zadeve ne moreš izpeljati, če ne vklopiš svojega nepogojenega dela.
Ceres wrote:
Enkrat sem imela priložnost govoriti z Garryem Kasparovom in se spomnim enega njegova stavka v debati o našem bistvu: Človek, ki ve KAJ, bo vedno delal, človek, ki ve KAKO, bo vedno imel posel, človek pa, ki ve ZAKAJ, bo njun šef. »Ohranjanje hladne glave«, kot praviš, je piece of cake za takega majstra, ki ve ZAKAJ nekaj hoče.
Malo morgen. vedeti zakaj nekaj hočeš je domena ega oziroma interpretacija/razlaga ega, zakaj nekaj počneš. In delovanje na ravni ega ni raven mojstrov. Ego strašno rad stvari pojasnjuje. Ko pa imaš dejansko stik s svojim nepogojenim delom (hkrati seveda tudi z bazičnim jazom), se ti začnejo dogajati srečni slučaji in takrat si tu in sedaj. V stanju tu in sedaj ego ne more obstajati, zato se proti temu stanju tudi tako bori. Ego rabi razpravljati o izkušnjah iz preteklosti, delovati na njihovi osnovi in jih projecirati v prihodnost. Ker je temu tako, pila tudi astrologija. Ko pa si dejansko tu in sedaj, delaš stvari, ker se ti jih pač dela. Usklajen si s celoto in plešeš z njo. Kot sem že nekajkrat rekel – ego je potreben, prava stvar pa je, kadar vanj vneseš kvaliteto nepogojenosti.