Ponižnost
- This topic has 198 odgovorov, 19 glasov, and was last updated 10 years, 9 months nazaj by
.
-
PRENEŠENO IZ TEME EQUILIBRIUM DELAVNICA
Brezo wrote:
Ponižnost je pa za moje pojme samo neka varovalka, ki skuša obdržati človečka na pravi poti…je neka varovalka, da se ego ne razbohoti preveč…več siddhijev ko človeček dobi, več si lahko domišlja kolk je pomemben in kaj vse zmore…tralala…zato jaz tega ne vidim kot identiteto žrtve, ampak kot neke vrste trening in disciplino, ki pomaga človečku izraziti tiste lastnosti ki jih predstavlja srce…
Jaz tud besedo ponižnost ne razumem kot, da se mora sedaj človek žrtvovati z žuljevo roko in trpeti in trpeti( ja, to bi potem bila indentiteta žrtve) ampak se mi zdi, da je to napačno razumevanje te besede ponižnost, ki mnogim ni všeč.S tabo se strinjam, da v bistvu naš ego potrebuje to ponižnost, ker je treba upoštevati, da je človek nagnjen k precenjevanju dobrih lasnosti pri sebi in k podcenjevanju le teh pri drugih. Obratno pa človek pri sebi težko prizna kaj slabega, pri drugemu pa slabo povečuje, se mi zdi, da je tudi zato tolk težko priiti do resnice o sebi in ne o drugemu.Pa bom mal zafilozofirala(zofkafilozofka), da brez nizkega tudi visokega ni……..Se mi zdi, da ko je naš ego ponižen, da potem ni samopomembnosti, ošabnosti, prepirljivosti, bahanja, izgovorov……, da lih ponižen ego sebi prizna svoje napake in jih seveda pripisuje sebi in ne drugemu in tudi ne vesolju, bogu ampak prevzame popolno odgovornost….jaz, jaz, jaz…..tak…pa…tak….sem……sprejemanje. Tud zdi se mi, da ponižnost raste iz spoznavanja samega sebe….se pravi moram se poglobiti v sebe, da spoznam kdo sem in seveda nam pri tem pomagajo razno razne tehnike in še dobro, da jih je toliko, da se za vsakega lahko kaj najde, le dovolj odprti moramo biti oz.(dovolj ponižni, ker ko smo ponižni smo tudi dovolj odprti, da smo sploh pripravljeni karkoli sprejeti, ker brez muje, se še čevelj ne obuje). Ker, kakor pravijo, da čim se ima človek za neki več……je že padel na izpitu, ker try just a litle bit harder(Janis Joplin)…….se mi zdi, da je najprej treba izkopati gloooooboook temelj”ponižnosti”, če hočemo zgraditi visooookooo stavbo “duhovnosti, svetosti….” s tem bi se pa celo gradbeniki strinjali, a ne?tadej pretner 2010-07-14 16:39:50 zofija wrote:
Ponižnost je pa za moje pojme samo neka varovalka, ki skuša obdržati človečka na pravi poti…je neka varovalka, da se ego ne razbohoti preveč…več siddhijev ko človeček dobi, več si lahko domišlja kolk je pomemben in kaj vse zmore…tralala…zato jaz tega ne vidim kot identiteto žrtve, ampak kot neke vrste trening in disciplino, ki pomaga človečku izraziti tiste lastnosti ki jih predstavlja srce…Jaz tud besedo ponižnost ne razumem kot, da se mora sedaj človek žrtvovati z žuljevo roko in trpeti in trpeti( ja, to bi potem bila indentiteta žrtve) ampak se mi zdi, da je to napačno razumevanje te besede ponižnost, ki mnogim ni všeč.Pomen pojma identiteta žrtve je nekoliko širši. Gre za to, da ima človek v identiteti žrtve občutek, da so zunanji činitelji (sistem, država, družba, neka oseba …) premočni, da bi lahko glede svojega položaja karkoli spremenil.
Sicer nisem raziskoval iz kje izhaja beseda ponižnost, a sem prepričan da iz sistemov, ki ločujejo boga od človeka. In potem sledi – če boš ponižen, bo že bog (pisano z malo – katerikoli bog pač) poskrbel zate. In pravila te igre so napisali ljudje na oblasti, zato, da bi imeli folk lažje pod nadzorom. Ustrezal je tudi starejšim generacijam, saj se niso zavedale dejstva, da so (lahko) sokreatorji svoje realnosti – tega preprosto ni dopuščala raven kolektivne zavesti.
Pojem ponižnosti doživljam tudi kot preživet pogled na svet in vesolje, v katerem smo nepomembni in minljivi (ali res verjameš, da je s smrtjo vsega konec?), pomembna pa je skromnost, poleg tega pa ne moreš dobiti ničesar brez odrekanja (vse to – identiteta žrtve). V resnici pa je ustroj vesolja takšen, da se lahko z lahkoto odrečemo odrekanju!!!!!!! Temelj vsega je praznina – vse izhaja iz nje. Ko se potopim v praznino, čutim popolnost, ničesar ne rabim, torej je kvaliteta praznine (in s tem Boga/boga) obilje, ne pa ponižnost, skromnost, pomanjkanje … In manifestacija obilja v materialnem je opus magnum, največ, kar lahko narediš (kje hudiča je tu , prostor za kakšno ponižnost). Ampak da se razumemo – ko govorim o obilju, ne govorim o materialnih dobrinah, čeprav od obilja niso ločene. Govorim o stvareh ki me izpolnjujejo. Materialne dobrine same po sebi nimajo te kvalitete, dobijo pa jo, če se lahko preko njih izrazim (če želim raziskovati globine oceanov, rabim vrhunsko opremo …).
Prepričanje, da si lahko duhoven le, če si v materialnem smislu skromen, je torej neumnost (kot sem omenil, je pomemben zgolj odnos do dobrin, v katerem niso same po sebi cilj, ampak sredstvo, preko ali s pomočjo katerega se izrazimo), stanje ponižnosti pa nenaravno in zgolj koncept pogojenega uma (ena polarna stran, druga pa je oholost; gre pa za različna pola iste energije). In oholosti ne premagaš s forsiranjem drugega pola, ampak tako, da obema polarnostima odvzameš energijo, kar te rukne v praznino in občutek integriranosti.S tabo se strinjam, da v bistvu naš ego potrebuje to ponižnost, ker je treba upoštevati, da je človek nagnjen k precenjevanju dobrih lasnosti pri sebi in k podcenjevanju le teh pri drugih. Obratno pa človek pri sebi težko prizna kaj slabega, pri drugemu pa slabo povečuje, se mi zdi, da je tudi zato tolk težko priiti do resnice o sebi in ne o drugemu.Pa bom mal zafilozofirala(zofkafilozofka), da brez nizkega tudi visokega ni……..Se mi zdi, da ko je naš ego ponižen, da potem ni samopomembnosti, ošabnosti, prepirljivosti, bahanja, izgovorov……, da lih ponižen ego sebi prizna svoje napake in jih seveda pripisuje sebi in ne drugemu in tudi ne vesolju, bogu ampak prevzame popolno odgovornost….jaz, jaz, jaz…..tak…pa…tak….sem……sprejemanje. Tud zdi se mi, da ponižnost raste iz spoznavanja samega sebe….se pravi moram se poglobiti v sebe, da spoznam kdo sem in seveda nam pri tem pomagajo razno razne tehnike in še dobro, da jih je toliko, da se za vsakega lahko kaj najde, le dovolj odprti moramo biti oz.(dovolj ponižni, ker ko smo ponižni smo tudi dovolj odprti, da smo sploh pripravljeni karkoli sprejeti, ker brez muje, se še čevelj ne obuje). Ker, kakor pravijo, da čim se ima človek za neki več……je že padel na izpitu, ker try just a litle bit harder(Janis Joplin)…….se mi zdi, da je najprej treba izkopati gloooooboook temelj”ponižnosti”, če hočemo zgraditi visooookooo stavbo “duhovnosti, svetosti….” s tem bi se pa celo gradbeniki strinjali, a ne?Sem hotel pravzaprav tvoj post komentirati po delih, pa se mi ne ljubi. Bit tistega, kar si o vsem skupaj mislim, je itak tamle gor. Kar pa se tiče identitete žrtve in sprejemanja, ki ga tako rada omenjaš, je za žrtev maksimalni nivo sprejemanje to, da misli, da glede svojih razmer ne more ničesar spremeniti, a se zaradi tega ne sekira (običajno gre za čustveno otopelost). Ampak zakaj ne bi skušal stvari, ki niso o.k. spremeniti, če “ti je Bog dal” moč manifestacije? Kakorkoli, dvomim da je beseda ponižnost v besednjaku omembe vrednega števila tistih, ki se zavedajo moči kreacije in niso “obešeni” na noben religijski sistem, ki bi to nesrečno ponižnost od njih terjal/pričakoval. Skratka, ponižnost je zame nizkovibracijsko polje.
P.S. – seveda lahko nakladaš, da ti ponižnost razumeš drugače itd., itd. Zadeva je podbna kot pri simbolih – na globalni ravni deluje simbol na vse enako, drugi del delovanja pa je odvisen od tvojega razumevanja simbola. In ne glede na to, kako ti ponižnost razumeš, gre za pojem, ki je v naši kolektivni zavesti zapisan tako, da nas asociira na podrejanje, nam jemlje moč izvorne kreacije itd.
P.S. No2: Maš vso pravico, da se z mano ne strinjaš in si še naprej ponižna, kadarkoli/kjerkoli se le da
tadej pretner2010-07-14 16:38:47
zofija wrote: Se pa s tabo čist strinjam in a veš zakaj, ker te razumem…..
Fantastično!!!!! Tole bi pa znal narest kak premik v zvezi z mojo samopodobo. Do sedaj sem bil namreč trdno prepričan, da je moj pes edini človek, ki me razume
Ejga Tadej, kaj pa pravi tvoja samopodoba, ali te tvoj pes bolj razume preden mu daš hrano, ali potem?
Pa še neki sem pozabila, z ozirom na to , da si 90% srečen, mogoče ti pa lih teh 10% sfali zaradi ponižnosti oz. neponižnosti oz. samopomembnosti…….se mi zdi vredno razmiselka ali pa tudi ne…..
Irena wrote:
Zdravo
Ponižnost pa res ni nujno nekaj negativnega … kot tudi pozitivnega ne.Je (lahko) samo občutek, spoznanje, vedenje – kako vseobsegajoče in vsemogoče je stvarstvo “okoli” nas – in čeprav migamo in brcamo v vsej svoji veličini – smo mičkeni in majčkeni (ne nepomemben) kamenček v mozaiku.IrenaKar se tiče naše mičkenosti in majčkenosti priporočam, da si kdaj zastaviš takšno bolj meditativno vprašanje, do kje segaš, kje so tvoje meje, pa boš videla, da še zdaleč nisi ne mičkena ne majhna. Sam ne se potem ustrašit svoje veličine in ročne do kraja povlečt Kar se pa tiče ponižnosti, se mi pa zdi, da je Tadej tam zgoraj dobro napisal, da ne glede na to, kako mi mislimo, da to besedo razumemo, ima na kolektivni ravni že svoj pomen, zato se nam zgodi, da v primeru, če želimo v svoje življenje pritegnit ponižnost, pritegnemo še cel kup stvari zraven, ki nam jemljejo našo izvorno moč manifestacije.Sicer pa lahko tudi sami pri sebi naredimo preizkus: izrečeš besedo obilje in si pozoren, kje jo čutiš in kaj se zgodi v telesu, potem pa izrečeš še besedo ponižnost in ravno tako pogledaš, kaj dogaja. No, jaz besedo obilje začutim direkt v srcu, srce se naravnost vzradosti, ker gre za moje prvinsko stanje, ob tem se zbudi moj notranji otrok, ob besedi ponižnost pa se vse v meni nekako skrči, zmanjša. Torej ….
- Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.