Reply To: moj vrt
sem najdla tole na netu.. …kar se tiče paradižnika …
.
.Paradižnik je na 16 mestu med vsem sadjem in zelenjavo po
vsebnosti vitamina A in 13-najsti po vsebnosti vitamina C. Poleg tega vsebuje pomembne količine Lycopena, beta-karotena, magnezija,
železa, fosforja, riboflavina, tiamina,…. Po nekaterih
raziskavah pa je na prvem mestu kot vir mineralov in vitaminov v celoti.
Ena od bolj važnih funkcij pa je, da je močan
antioksidant (zaradi Lycopena, ki je samo v rdečih
paradižnikih) in uničuje proste radikale in zato preprečuje oksidacijsko
škodo na membranah celic, vitalnih proteinih in DNA strukturi.
Zaradi tega je vzgoja paradižnika z visoko
vsebnostjo Lycopena ena od želja vseh , ki se ukvarjajo z izboljšavo
paradižnika. Zato so razvijalci tudi prišli do OSU Blue sorte, ko so križali čileansko
divjo sorto ( ki ima izredno veliko Lycopena) z borovnicami, ki imajo drug
antioksidant ( ki je v borovnicah in temnemu grozdju) Anthocyanin. Okus je žal zanič.
Kako preverimo ali sadež ali zelenjava vsebuje
antioksidante: prerežemo sadež in po preteku časa ugotovimo ali je spremenil
barvo ( če je oksidiral). Če se barva ni spremenila potem vsebuje
antioksidante. Paradižnik ne porjavi, če ga prerežemo, jabolko ali krompir
hitro porjavita-oksidirata. Lubenica temno grozdje ne porjavi, ker vsebuje
antioksidante.
Človeško telo tudi samo po sebi vsebuje
antioksidante, karotenoide, več kot 20 različnih je v človeški krvi . Lista
pomembnih karotenoidov najdenih v človeški plazmi so: lutein, zeaxanthin, alfa
kriptoxanthin,, lycopene, alfa karoten in beta karoten,…
Beta-karoten je tudi znan kot provitamin A, ker se
metabolizira v vitamin A v jetrih.
Lycopene je najmočnejši antioksidant in ima zelo veliko molekulo in je rdeče barve. Ta močna rdeča
barva lycopena daje barvo: paradižniku, feferonom, grozdju, lubenici, guavi,
papaji, papriki,…
Lycopene v paradižniku je zelo stabilen.
Segrevanje paradižnika na 80 stopinj za 10 ur nima efekta na vsebnost lycopena.
Segrevanje na 100 stopinj, 10 ur pa zmanjša vsebnost za 10%. Nekatere raziskave
kažejo, da je zaradi segrevanja lycopen prešel v formo cis-lycopene, ki je bolj
dostopna človeškemu telesu. Zato, ko kuhamo mezgo ne izgubimo nič na vsebnosti
lycopena.
Lycopene v paradižniku varuje paradižnikove
fotosenzibilne molekule pred oksidacijo. Največ ga paradižnik proizvede pri
temperaturi 24 stopinj.
Vsebnost NPK in vrsta zemlje ne vpliva bistveno na
vsebnost Lycopena.
Od omenjenih sadežev (zelenjave) je največ
lycopena v paradižniku.
Rdeče sorte paradižnika so postale popularne šele
v 19-tem stoletju.
Divja sorta kultiviranega paradižnika:
Lycopersicum pimpinellifolium ima 40 krat več lycopena kot kultiviran
paradižnik, zato se pri križanjih in vzgoji novih sort (aka osu blue)
uporabljajo te divje sorte.
Količina lycopena v človeškem telesu pade za
polovico v 20 dneh.
Ljudje , ki uživajo veliko paradižnika imajo 50% manj raka-
degeneracije celic zaradi oksidacije. Podobni rezultati so za srčne bolezni,
arteriosklerozo,…Tipičen plod ima
95% vode in preostalih 5% je razdeljeno tako:
50% je sladkor (glukoza in fruktoza) 15% kislina,
preostali del minerali in soli. Visoka vsebnost sladkorja in kislin pomeni
boljši okus.
Češnjevi paradižniki imajo močnejši okus ravno
zaradi razmerja med vodo, sladkorji in kislinami.
Lycopene je lahko tudi v rumenih in oranžnih
paradižnikih, čeprav ga je manj in je prekrit z drugimi pigmenti. V zelenem
paradižniku ga ni. V lupini paradižnika ga je petkrat
več kot v mesu paradižnika.
Najbolj optimalen je temen paradižnik
(črn), ker vsebuje vse
vrste karoteidov ( Lycopene in tudi Anthocyanin
in Tomatine) , zato ima tudi vse barve na lupini: črno,zeleno, rdečo,
rumeno. Zato je črni paradižnik zelo zaželjen v zadnjem času in raziskovan v
mnogih razvojnih centrih. Ugotovitve kažejo, da ima naraven gen ( crimson
gene), ki povzroča to posebnost v barvi in s tem v vsebovanju drugačnih
antioksidantov oziroma celega spektra.
Največ lycopena pa je v rdečem, sledi oranžen,
nato rumen ( kjer ga skoraj ni). V zelenem pa je druga snov imenovana Tomatine, ki je toksin iz iste družine alkaloidov kot
Solanin. Je strupen, vendar zadnje raziskave kažejo, da deluje zelo močno na
rakaste celice. Raziskave še potekajo.
Zelen ima tudi najmanj A vitamina in največ C
vitamina v primerjavi z ostalimi in tudi največ proteinov.
No, del raziskav je končanih in dr.Friedman ( ki
se že 20 let ukvarja z alkaloidi) je objavil rezultate raziskav, ki kažejo, da
je pravzaprav zelo dobro uživati zelene paradižnike. Tomatin se namreč ne
prebavi ampak se veže na holesterol in izloči iz telesa. Tako poleg zelo
močnega učinka na rakave celice ima še to pozitivno plat – nižanje holesterola.
Zato se poleg uživanja visoko lycopenskih rdečih paradižnikov pridobi tudi z
uživanjem zelenih paradižnikov ( misli se na sorto in ne na nezrele), ki
vsebujejo glycoalkaloide.
Navajam dele teksta:
…The alkaloid apparently binds to cholesterol in
the digestive system, and the combination is excreted — ridding the body of
both alkaloid and cholesterol. ….These findings extend related observations
on the anticarcinogenic potential of glycoalkaloids and suggest that consumers
may benefit by not only eating high-lycopene red tomatoes, but also green
tomatoes containing glycoalkaloids. ….
Tukaj pa je objavljeno poročilo:
http://www.ars.usda.gov/research/publications/publications.htm?SEQ_NO_115=242884
in tudi tu je nekaj:
http://pubs.acs.org/doi/abs/10.1021/jf900364j
Kot kaže, je najbolj modro gojiti vse barve
paradižnika in brez strahu uživati v skupnem učinku.
V rumenem pa je največ beta-karotena, nekaj manj v
oranžnem.
strelka2012-09-08 19:24:12