Zdravila ali zgodba o prevari?

Forum Duhovnost Forumi Zdravje in alternativna medicina Zdravila ali zgodba o prevari?

Ta tema vsebuje 11 odgovorov, ima 6 glasov, in jo je nazadnje posodobil/a  anja 6 let, 8 mesecev nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #7173

    klemen11
    Član

    Mladina, 2010 / 06 / intervju

    /morda ne berete Mladine, tudi zame jo tole novo! In me
    spomni nato, kako je prijatelj po letu zdravega življenja, bicikliranja in
    drugega športanja »zbil« svoj holesterol s 5,8 na 5,7 – kar je lahko tudi
    standardna laboratorijska napaka pri meritvah/

    Lidija Gajski, zdravnica in avtorica
    knjige Zdravila ali zgodba o prevari

    Urša Marn

    Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po
    več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo Zdravila ali zgodba o
    prevari, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro
    kritizira zdravnike in politike, ki se tej industriji brez pomisleka udinjajo.
    V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od
    širjenja definicije bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do
    komercializacije medicinske znanosti, kar vse prispeva k podražitvi zdravstva.
    Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega
    združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

    V
    enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom
    strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

    Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno
    analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo
    praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja
    knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo
    hrvaško ministrstvo za znanost.

    Farmacevtska
    industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja
    zdravil razvila v tako dober posel?

    Eden od razlogov izvira iz
    kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in
    osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo
    iracionalno, je medicina edino področje, kjer je mogoče prodati nekoristne,
    precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem, ki daje
    prednost zasebnemu podjetništvu, je v medicini in zdravstvu našel plodna tla za
    zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso
    postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi
    na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala.
    Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo in to so izkoristili tako, da so v
    zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema, od
    medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike,
    deloma pa tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva
    znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški
    zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih
    družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred
    tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37
    milijard.

    Kako,
    če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček
    farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera
    najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent
    za veliko prodajno uspešnico – zdravilo prozac.

    Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi
    izteka patentov, vendar ne samo zaradi tega. Farmacevtska industrija je cene
    spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih
    blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v
    kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega
    ni nič prihranila, saj je medtem občutno narasla poraba zdravil, s čimer se je
    kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič
    manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

    Zakaj
    je potrošnja zdravil tako narasla?

    Ker je farmacevtska industrija dosegla limit
    pri prodaji zdravil bolnim, je vstopila med zdrave in jih naredila odvisne od
    zdravil in drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v
    tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za
    zdravilo.
    Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo.
    Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Gre za to, da človeka, ki nima
    zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako
    se pri holesterolu ustvari tveganje za infarkt, pri krvnem tlaku tveganje za
    možgansko kap, pri sladkorju pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Če
    hkrati znižaš normalno vrednost holesterola, krvnega tlaka in sladkorja, dobiš
    ogromno populacijo, ki je razglašena za rizično. Tej množici nato zagotavljaš
    zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se
    danes kar 70 do 80 odstotkov starejše populacije v razvitem svetu zaradi ravni
    holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja zdravi s preventivnimi preparati.

    Verjetno
    ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

    Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje
    za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi
    za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh
    krvnega tlaka, nižjega[1] od
    140/90, ni smiselno zdraviti, ker ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje.
    Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju
    s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred
    desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95,
    danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so
    ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če
    pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je zelo vprašljivo, ali je smiselno
    posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih
    vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi
    preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi
    ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom
    ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa,
    ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od
    agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi
    večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

    Kot
    primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je
    osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih
    petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

    To je mogoče, ker je medicinska industrija
    zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze
    ni prepoznal kot bolezen vse do leta 1994, ko so za normalno razglasili gostoto
    kosti pri ženski, stari od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem
    izgubljajo kalcij, zato je pri ženski, starejši od petdeset let, velika verjetnost,
    da ugotovijo osteopenijo[2], pri
    ženski, starejši od sedemdeset let, pa osteoporozo. Toda tu gre za fiziološki
    proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen koncipiramo tako, pomeni, da
    smo bolni vsi, starejši od petdeset let.

    Ali
    ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

    Seveda je legitimno. Toda ko analizirate
    učinkovitost zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo
    vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v nekaterih primerih izkazala celo za
    škodljiva, poleg tega pa so draga. Pri čemer se sploh še nisva dotaknili
    vprašanja, kaj je mineralna gostota kosti. Glede tega parametra znotraj stroke
    obstaja spor. Celo profesorji, ki so kariere zgradili na področju osteoporoze,
    priznavajo, da mineralna gostota kosti pogosto nima zveze z dejansko čvrstostjo
    kosti in zlomi. Obstajajo ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil
    za osteoporozo povečala, pa tudi ženske, pri katerih je gostota kosti kljub
    zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

    Osteoporozo
    je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena
    organizacija, ne pa kaka farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

    Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez
    dvoma pa drži, da je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal
    konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki – znanstveniki, klinični
    akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, pa tudi institucije – strokovna
    združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna
    zdravstvena organizacija. Dejstvo je, da v proračunu WHO narašča delež
    sredstev, ki jih za delo te institucije prispevajo zasebna podjetja.

    Kot
    umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto
    slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in
    ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

    Z raziskavami je bilo dokazano, da pri
    ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja. Za žensko je torej popolnoma
    vseeno, koliko holesterola ima, ker to ne vpliva na dolžino njenega življenja
    ali na pojav katere koli bolezni. Zato so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos
    holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je le
    majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni – angino pektoris
    ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola
    poslabša ali da doživijo infarkt. Toda tudi v teh primerih je vprašljivo, ali
    se res splača posredovati. Kljub temu so danes na vrhu porabe med vsemi
    zdravili prav preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer se v glavnem
    misli na statine – pripravke za zniževanje ravni holesterola.

    Če
    tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

    Debelost in holesterol sta dve različni
    stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, vendar tudi tu
    povezava ni tako preprosta, kot si navadno predstavlja laična javnost. Tako na
    primer ženski tip debelosti s širokimi boki in z veliko zadnjico, t. i.
    hruškasta debelost, ne pomeni nikakršnega tveganja za bolezni ali krajše
    življenje. Pričakovanje, da je z zdravili za hujšanje mogoče omejiti bolezni,
    ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo
    nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da to zdravilo sicer res
    zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, toda hkrati
    povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

    Kako
    verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko
    porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov
    kliničnih preizkusov.

    Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo
    vedeti, da danes že okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili,
    financira farmacevtska industrija, raziskave, opravljene v zasebni režiji, pa
    so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da so izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske
    družbe, štirikrat do petkrat bolj pogodu sponzorju kot izsledki raziskav, ki se
    financirajo iz javnih virov.
    Če znanost poveličuje dobre strani zdravil
    in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil.
    Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost.
    Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na
    katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus se namenoma izberejo tisti, pri katerih
    je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih
    zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša.
    Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, ker je pri
    njej manj stranskih učinkov. Izsledkom se prilagaja tudi trajanje raziskav. Na
    primer, celotna raziskava traja pet let, pri čemer so lahko izsledki tretje
    leto boljši kot peto. Zato se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. To
    manipulacijo so uporabili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s
    trga umaknjeno po tem, ko je bilo dokazano, da podvaja tveganje srčnih bolezni.
    Za izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila, se ne vzamejo
    najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja
    za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa se za izhodišče vzamejo surogati,
    na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje
    telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj je pri teh izhodiščih lažje demonstrirati
    učinek. Potem pa se pri
    takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo
    dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni
    sibutramin.
    Ena od največjih manipulacij se dogaja pri prikazu izsledkov
    raziskav. Tipičen preventivni preparat zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za
    okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska
    industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. To, kar se ne komentira, je
    veliko manj impresivno zmanjšanje absolutnega tveganja, ki se skriva v ozadju
    že omenjenih 30 odstotkov. Resnično zmanjšanje tveganja za kardiovaskularne
    bolnike je z okoli 4 na 2,5 odstotka, za zdrave pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka
    na leto, torej le za okoli odstotek ali manj. Če se izsledki raziskave
    predstavijo tako, zdravil za osteoporozo ni težko prikazati kot učinkovitih in
    koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov.
    Toda resnica je, da tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

    Zapisali
    ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj
    sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

    Posledice komercializacije in privatizacije
    medicinske znanosti ter instrumentalizacije te znanosti za potrebe ustvarjanja
    dobička so širjenje indikacij za zdravila, širjenje mej bolezni in izumljanje
    novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so se včasih
    predpisovala samo majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih je mogoče
    predpisati tako rekoč vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let.
    Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes imajo
    dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih
    bolezni, kot je astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami
    dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto
    fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni
    sindrom, erektilne disfunkcije. Vsa ta stanja so bila razglašena za bolezenska.
    S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske,
    spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu
    zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govor o impotenci sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti,
    da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost to vse manj zanimajo
    vzroki bolezni, iz česar nujno izhaja terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v
    farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z
    odkritjem penicilina ali inzulina
    . Farmacevtsko industrijo označujejo za
    inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja
    precej večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji kot pa
    raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih
    ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za
    razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila
    registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je
    torej vse manj inovativnosti in vse več trženja
    . To je po svoje tudi
    logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna
    zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako
    je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi
    zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v
    revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna
    zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je
    glavna lastnica medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno
    zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa
    farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna,
    se pa z njimi dobro služi.

    Zapisali
    ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

    Naša civilizacija se opira na znanost.
    Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse
    naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in
    instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom
    države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in
    zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je
    moj odgovor pogosto – ne vem.

    Kako
    je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

    Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto
    ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi
    boleznimi, ki so ljudem povzročale težave, na primer temperatura, bolečine ali
    slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o
    njegovi učinkovitosti. Odkar se je medicina posvetila preventivi in se ukvarja
    z ljudmi brez subjektivnih motenj, pa se niti zdravnik niti bolnik ne moreta
    več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri
    koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol
    zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so
    klinične raziskave. Te pa so neverodostojne.

    Če
    se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko
    škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo
    kakovostni?

    To je mogoče, ker se farmacevtski industriji
    niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda
    ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si
    prizadevajo za čim večji zaslužek in da so za dosego tega cilja pripravljena
    manipulirati in potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so
    uslužbenci, plačani iz javnih virov. To pa so predvsem klinični profesorji in
    zdravstveni politiki. Njihova naloga ni, da so podaljšana roka farmacevtske
    industrije, pač pa, da tej industriji postavljajo meje in delujejo v obče
    dobro. Žal pa se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje,
    služijo s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi
    na gradnjo poklicne kariere. Danes
    ne morete narediti kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s
    farmacevtsko ali kako drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste
    dobili denarja za raziskave
    . Tudi izobraževanje in strokovno
    izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija.
    Poleg tega ima farmacevtska industrija velik vpliv na zdravstveno politiko, in
    to na vseh ravneh – zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih obstajajo
    veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske
    predvolilne kampanje.
    V evropskem parlamentu obstajajo interesne skupine
    za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom,
    da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo
    omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

    Kako
    globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je,
    da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni
    listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

    Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske
    družbe so tiste, ki agenciji plačajo postopek registracije zdravil.
    Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je varovano kot poslovna skrivnost in je
    zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci.
    Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se v zadnjih
    dvajsetih letih roki za registracijo zdravil občutno skrajšali, standardi za
    registracijo zdravil pa razrahljali.
    V Veliki Britaniji se je povprečen
    čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšal s 154 na 44 dni. S
    takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna
    presoja varnosti oziroma neškodljivosti teh zdravil. Ko gre za učinkovitost, je
    sporno, da se zdravila pogosto ne registrirajo na podlagi dejanskih, kliničnih
    učinkov, torej na podlagi tega, ali podaljšujejo življenje in zmanjšujejo
    tveganje za bolezen. Poleg tega so pogosto vprašljiva tudi klinična merila. Za
    učinkovite se razglašajo preparati, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za
    odstotek ali še manj na leto.

    Kako
    rešiti problem prevelike porabe zdravil?

    Ena od najpomembnejših potez bi bila
    vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini, torej
    ne le zdravil, pač pa tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema
    bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda
    obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila. O tem ni dvoma. Težava
    je, da ni vzpostavljen sistem vrednotenja, ki bi omogočal objektivno
    preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba
    zmanjšati na najmanjši možni obseg. Še posebej nujno pa bi bilo, da bi
    medicinskim raziskavam in izobraževanju zagotovili pretežno javno financiranje.

    Je
    ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni
    sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno
    iz javnih virov?

    Prepričana sem, da bi umik zasebništva
    pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi lahko prihranili morda polovico
    denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakor koli poslabšali zdravje
    ljudi.
    Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri
    omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih
    storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

    Sodoben
    način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob.
    Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu
    želimo.

    To drži. Zelo težko je nehati kaditi,
    zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati …
    veliko lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, ampak tudi za
    zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

    Prišli
    smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

    Imate prav, toda takšno razumevanje moramo
    spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino
    zdravil, ki se jim ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno.
    Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako
    hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti
    holesterola … Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah
    neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

    Je
    po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe
    razglasila prehitro?

    Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi
    zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me
    presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod
    vplivom proizvajalcev cepiv.

    Javnost
    živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske
    gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z
    okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

    Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da gre pri prašičji
    gripi za bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske

    gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno
    grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje
    smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali
    predvsem kronični bolniki, ki bi lahko v dveh tednih ali dveh mesecih umrli
    tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega
    vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus
    prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v
    laboratoriju. Sumljiv je že tale scenosled: ena od večjih farmacevtskih družb
    je že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za
    registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab
    mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki
    . To je preveliko
    naključje, da bi ne bili sumničavi.

    Se
    strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj
    sta kraja in genocid?

    Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da
    bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta,
    dokazala, da gre za manipulacijo, in nam zato ne bo treba plačati ogromnih
    zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne bo zgodilo, nam bo ostalo
    manj denarja za druge zdravstvene potrebe in nekateri ljudje bodo trpeli škodo.
    Kar se tiče zarote, naj
    rečem samo to, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne,
    danes pa se moramo nad njimi zamisliti
    .

    Kakšne
    so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče,
    da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

    Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki,
    kot je rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je
    znano, da so stranski učinki pri cepljenju proti prašičji gripi pogostejši kot
    pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja pa večja težava. Vse več je
    alergijskih bolezni, ki jih še pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je, da je
    na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je
    pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so
    avtoimunske bolezni, na primer revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. Gre za
    bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na
    lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s
    cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem,
    spodbudimo imunski odgovor, to pa bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske
    bolezni.

    Zadnja
    leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B
    ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

    Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja,
    na primer proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu, sploh še smiselno izvajati, saj
    ni jasno, ali so sploh kaj prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni.
    Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te
    bolezni tako rekoč izkoreninjene,
    še preden se je zanje uvedlo obvezno cepljenje
    . Kar se tiče novih cepiv,
    pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali
    uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje
    proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, pozneje pa se je
    preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem
    mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni
    pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje
    proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških
    zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, in to kljub
    močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih
    struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati precej učinkoviteje.
    Na primer tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju in da ženske
    redno hodijo na ginekološke preglede. Poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka
    na materničnem vratu. Gre za naravni interferon
    , ki pa se ne proizvaja.
    Ko je govor o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o
    njegovi učinkovitosti. The
    Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza
    medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski
    gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo
    pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

    Zelo
    dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo.
    Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi
    farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

    Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to
    ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj
    oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača, da vsebino prezre, kot da se
    spušča v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki,
    zdravniška stroka jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje,
    na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije.
    Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak
    ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega
    sistema. Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša
    dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.



    [1] Najbrž je pravilno
    »višjega« (op. Miloš)

    [2] Blažja oblika,
    predhodnica, osteoporoze (op. Miloš)

    Lepo je če deliš
    #7174

    AVATAR
    Član

    Teorije raznih zarot, kakor tudi o koncu sveta so vedno aktualne…še posebaj v današnjem času…Osebno mislim, da se preveč črno gleda na vse skup…Manipulacije se sicer v določeni meri dogajajo vsepovsod…ne samo v farmaciji…je pa to nekako pać del človeške družbe in njene usmerjenosti.

    Drugač pa je uradna medicina še na solidnem nivoju…veliko pa lahko človek sam naredi za svoje zdravje…tako da ga ves čaš vzdržuje in se ga zaveda…Tako ni odvisen od vsehmogočih proizvodov farmacije in njihovega nakladanja.AVATAR2010-11-25 07:56:12

    Lepo je če deliš
    #7175

    klemen11
    Član

    AVATAR wrote: Teorije raznih zarot, kakor tudi o koncu sveta so vedno aktualne…še posebaj v današnjem času…Osebno mislim, da se preveč črno gleda na vse skup…Manipulacije se sicer v določeni meri dogajajo vsepovsod…ne samo v farmaciji…je pa to nekako pać del človeške družbe in njene usmerjenosti.

    Drugač pa je uradna medicina še na solidnem nivoju…veliko pa lahko človek sam naredi za svoje zdravje…tako da ga ves čaš vzdržuje in se ga zaveda…Tako ni odvisen od vsehmogočih proizvodov farmacije in njihovega nakladanja.

    Upam da si vsaj prebral intervju do konca preden si napisal tole…
    Lepo je če deliš
    #7176

    AVATAR
    Član

    Na take intervjuje in ostale zadeve, jaz ne dam dosti…Internet je po svoje koristna zadeva…po drugi strani…pa greznica vseh mogočih govoric in nakladanj.

    Za sebe osebno se ne spomnim, kdaj sem bil pri zdravniku…pa tudi ko sem bil…nimam kaj za jamrat, ker so poskrbeli za mene…Zdravila pa so takšna ali drugačna…Zdravnik, ki nekaj da na sebe in svoje paciente…se bo dobro informiral o zdravilih, ki so na trgu in ne bo predpisoval sranja svojim pacientom…No jaz imam kar dobro zdravnico…čeprav me zelo redko vidi…verjetno bo šla prej v penzijo…preden bom jaz spet šel k njej…razen če rabim bolniško…seveda za druge namene

    Lepo je če deliš
    #7177
    strelka
    strelka
    Participant

    Smile

    uf tole je pa tako občutljiva tema …
    pa občutljive bolezni , kot srčni infarkt , kar je povezano z holesterolom pa zamešitev žil…
    Po drugi strani pa ta zdravila imajo toliko stranskih učinkov ..predvsem za holesterol ( jetra), da je bolje vse prej naredit , kot pa vzeti tabletek.
    Samo včasih to ne gre…

    Včasih kot vem . se pogovarjajo mal starejši ljudje, predvsem za pritisk , da narašča z z leti …potem holesterol se tudi z leti nekoliko poveča….prav tako krvni sladkor.
    mislim da je samo samoplačniški pregled za gostoto kosti ….
    Po drugi strani je pa toliko propagiranja za te naravne dodatke – prehranska dopolnila …vse za zdravje. prav iz strani ljudi , ki niso ravno farmacevti in tudi ne zdravniki.
    Pa vemo da so tudi ti dodatki lahko blažev žegen …oz ne prav super za organizem.

    strelka2010-11-25 08:55:47

    Lepo je če deliš
    #7178

    AVATAR
    Član

    Ravno za to je pomembno da se ves čas svokega življenja zavedaš svojega zdravja…Tako se elegantno izogneš farma-sranju na trgu in vsemu ostalemu kaj ponukajo…oziroma strašijo ljudi…Pa kje so včasih ljudje vse to imeli…kaj danes nakladajo…!?…pa so bili veliko boljšega zdravja kot ljudje danes…Danes pa greš slučajno k doktorju…pa človek dobi občutek, da hočejo vsi pomreti…da o gužvi sploh ne govorim…Farmacija in ostali pa seveda to koristno uporabijo…če pa ljudje tako radi “umirajo” na nek čuden način celo uživajo v tem.

    Lepo je če deliš
    #7182
    strelka
    strelka
    Participant

    Klemen 11, kaj pa ti porečeš na vse skupaj …tisto je le članek.

    primerjat nekoč in zdaj …je bolj težko. Tud tempo življenja je čist drug …včasih so umirali zaradi starosti , ker niso vedli da imajo bolezen , ki je sedaj ozdravljiva. Oz se jo da pravočasno odkriti in tudi kolikor toliko uspešno zdravit.
    Prehrana danes pa včasih je čisto druga …kar ima plus pa tud minus…
    Veliko bolezni je …hja plod raznih virusov…umetnih.
    Po drugis trani pa spet se pojavljajo bolezni , ko so jih cepiva že uspešno zatrla v preteklosti…zakaj?
    Ravno zadnjič brala v enem časopisu …( ne prav resnem pa OK) ..da bodo v prihodnosti obstajale dve vrsti ljudi …lepi in grdiGeek …in predvsem lepi podo priviligirani..grdi bodo npr . živeli v rezarvatih

    npr. prašičja gripa …so javno priznali da je bil nateg…
    spomnimo se , kakšna panika je nastala za pandemijo ptičje gripe ..vse stare zaloge tamifluja so šle ..na koncu pa je bilo povedano …da tudi tamiflu , če bi si to zgodilo je bolj blažev žegen.

    čist moje mnenje …menda v Sloveniji itak pojemo preveč tablet ..takšnih in drugačnih.

    strelka2010-11-25 11:48:11

    Lepo je če deliš

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.