PROCES PRISOTNOSTI

Ta tema vsebuje 273 odgovorov, ima 24 glasov, in jo je nazadnje posodobil/a  tadej pretner 6 dni, 5 ur nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #22339

    tadej pretner
    Moderator

    DRUGI
    TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI


    Proces
    je najtesneje povezan s pojmom sprejemanja. Sprejemati pomeni,
    predati se nekemu

    čustvu/situaciji/,
    brez kakršnegakoli odpora. To pomeni, da življenja ne znamo
    sprejemati

    vsakič,
    kadar želimo kakšno izkušnjo podaljšati, se ji izogniti,
    preložiti na “primernejši

    trenutek”
    …, znak nesprejemanja pa je tudi, ko si želimo nekaj drugega kot
    imamo/doživljamo. V

    drugem
    tednu bomo v proces aktivneje vključili naš mentalni svet. Na
    mentalni ravni bomo

    ozavestili
    življenjska področja/situacije, katerih ne sprejemamo, v katerih
    “zaustavljamo” tok

    življenja.
    Vsak dan v drugem tednu procesa bomo torej skušali mentalno
    ozavestiti življenjska

    področja,
    ki se jim upiramo. Stvari se res posvetimo in o navedenih stvareh
    dobro razmislimo:

    -Prvi dan: Zapišimo vse situacije, dogodke …, za katere vemo, da se jih ne moremo

    izogniti,
    a jih neprestano prelagamo na kasnejši čas. Zapišimo tudi
    situacije/izkušnje …, ki bi jih

    želeli
    izkušati celo življenje.


    Drugi dan: Zapišimo si vse situacije/naloge/izkušnje …, za katere
    želimo, da bi trajale čim manj

    časa,
    oziroma katerih se izogibamo.


    -Tretji
    dan: Zapišimo vse situacije, dogodke …, ki si jih zelo želimo
    izkusiti.


    -Četrti
    dan: Zapišimo vse situacije, …, v katerih je naš motiv
    ta, da pritegnemo pozornost.


    -Peti
    dan: Zapišimo vse situacije … v katerih želimo
    preusmeriti pozornost iz sebe na kaj

    drugega.


    Šesti dan: Zapišimo vse situacije, dogodke …, v katerih
    dramatiziramo ali trivializiramo


    Sedmi dan: Zapišimo vse situacije, dogodke … v katerih obsojamo
    svoje in tuje izkušnje,

    prepričanja,
    čustva in aktivnosti.

    Vsak dan seveda nadaljujemo s povezanim
    dihanjem, 2 x 15 minut, izjava prebujanja za ta teden pa

    je
    “Zavedam
    se vseh svojih izkušenj.”

    S samim dihanjem imamo sedaj verjetno že zadosti

    izkušenj,
    s tem, da nekaterim uhaja pozornost na različne misli bolj,
    nekaterim manj. Skušajmo

    ločiti,
    kdaj se v procesu dihanja pojavljajo misli zgolj zaradi naše
    nezbranosti in kdaj zaradi

    osvobajanja
    različnih nizkovibracijskih polj v naši notranjosti.


    Če nam uletavajo misli zaradi nezbranosti, ob dihanju v mislih še
    vedno ponavljajmo izjavo

    prebujanja
    (novo),
    a
    le izjemoma – misli se sicer lažje znebimo, če dihamo iz
    trebuha, in

    na
    vsaki roki spojimo palec in sredinec (mudra praznine).


    -Vsekakor
    je v drugem tednu cilj vzpostavitev notranje tišine,
    nadzora nad njo, če pa se

    med
    dihanjem “pojavi” kakršnakoli čustvena energija, se ji ne
    upirajmo, ampak jo, kolikor je le

    mogoče,
    nezainteresirano opazujmo. Tudi če pride recimo do joka, se mu ne
    upirajmo, a hkrati

    skušajmo
    ohraniti toliko notranje zavesti/prisotnosti, da smo ga sposobni
    opazovati.

    Tekom dneva vsakič, kadar se le spomnimo,
    ponavljajmo novo izjavo prebujanja.

    Lepo je če deliš
    #22348

    janko
    Član

    no, jes pa nisem tko dosleden, kot je npr. irena Embarrassed
    je pa res, da se čez dan večkrat spomnim na to in tut mal izvajam. če sem bolj natančen… izvajam to, kar tadej opisuje kot bonus med šetkanjem psa. psa sicer ne šetkam, ampak 100 konjev al kolk jih je pod havbo, pač ne morem šteti med pse Embarrassed
    no, sej tudi, ko šetkam konje, tega dihanja in ozaveščanja trenutka ne izvajam, ker to najbrž ni njabolj primeren trenutek, da se mi začne kej preveč dogajat.
    je pa res, da sem bolj dosleden pri npr. GG-jevih koncentracijah, pa še neki kinslowa zdej berem, pa še kej drugega in se mi tut tale proces prisotnosti zdi čist okej v vsem tem kontekstu in ga bom zaenkrat tko na izi izvajal tudi u naprej.Smile

    Lepo je če deliš
    #22408

    tadej pretner
    Moderator

    TRETJI
    TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

    Tretji
    teden procesa se v ožjem smislu nanaša na dejstvo, da smo večino
    čustvenih blokad,

    zaradi
    katerih imamo težave danes, pridelali najkasneje do dvanajstega
    leta, večino pa še

    precej
    prej. V tem obdobju tiči tudi bit naših današnjih vzorcev
    obnašanja, njihovi temelji pa

    stojijo
    predvsem na izkušnjah, ki smo jih doživeli kot travmatične,
    dejstvu, da v želji, da bi

    bili
    sprejeti v svet odraslih zatiramo svoja čustva in v nezavednem
    modeliranju – otrokovem

    mentalnim
    povezovanju čustvenih situacij in dogodkov (če smo npr. kot otroci
    naredili neko

    neumnost,
    pa nas je oče kaznoval, zraven pa recimo rekel, da nismo nič
    vredni, je velika

    verjetnost,
    da bomo imeli v odraslosti vedno, kadar ne bomo izpolnili pričakovanj
    drugih,

    občutek
    ničvrednosti).

    Proces
    nadaljujemo z vsakodnevnim povezanim dihanjem, 2 x 15 minut, in sedaj
    smo bolj ali

    manj
    že tako »v štosu«, da ob dihanju ne potrebujemo ponavljanja
    izjave za bujenje, s katero

    smo
    si v začetku pomagali zasidrati zavest v sedanjem trenutku, če je
    le mogoče, pa se

    ognimo
    tudi vizualizaciji vodnega curka, opisanega pred/v prvem delu.
    Vizualizacijo

    uporabimo
    v tretjem tednu le če nas misli še vedno nekontrolirano »odnašajo«
    iz sedanjega

    trenutka.
    Če
    pa s tem nimamo težav, se popolnoma osredotočimo na to, kaj se v
    nas dogaja na

    fizični (telesne
    senzacije), čustveni in mentalni ravni (misli, ki iz nas izhajajo).
    Nekateri mislijo,

    da delajo
    proces slabo, če med dihanjem nimajo občutka praznine, a ni tako.
    Povsem naravno je,

    da
    na površje, poleg telesnih in čustvenih senzacij, izhajajo tudi
    misli – pazimo le na to, da se

    z
    njimi ne poistovetimo oziroma da nas ne odfurajo; ohranimo takšno
    prisotnost zavesti, da

    jih
    lahko zgolj opazujemo.

    Izjava
    za bujenje za ta teden je: »
    Popolnoma
    sprejemam otroka v sebi.«,

    ki jo v sebi

    ponavljamo
    tekom dneva, kadar imamo le čas oziroma se na to spomnimo.

    V
    tem tednu nam je cilj ozavestiti prepričanja/naše mentalne
    konstrukte, ki dušijo našega

    notranjega
    otroka. Za temi konstrukti tiči neintegrirana čustvena energija. S
    tem, ko jih

    ozavestimo
    na mentalni ravni, jim odpremo pot, da se skozi povezano dihanje
    lažje

    integrirajo,
    zato bomo vsak dan delali tudi na tovrstnem mentalnem ozaveščanju.

    • Prvi
      dan: Na eno stran lista papirja v stolpec napišimo vse lastnosti,
      ki jih

      prepoznavamo
      kot svoje kvalitete (npr. nadarjenost, zdrav način življenja,
      prijaznost …),

    • na drugo
      stran pa v drug stolpec vse svoje lastnosti, ki jih prepoznavamo kot
      slabe.

    • Drugi
      dan: Preverimo, ali se »najdemo« v katerem od naslednjih
      destruktivnih

      prepričanj:

    *Da
    bi me imeli radi, moram biti boljši(a)


    *V
    nekaterih okolji (katerih????) nisem zaželen(a)


    *Sem
    žrtev (koga/česa?)

    *Ne
    zaslužim (česa?)

    • Tretji
      dan: Preverimo, ali se »najdemo« v katerem od naslednjih
      destruktivnih

      prepričanj:

    *Sem
    slaba oseba


    *Nisem
    tako pomemben(a) kot večina drugih


    *Sem
    ničvreden(a)

    *Sem
    nesposoben(a) in nikoli ne bom ničesar dosegel(a)

    *Nisem
    pravega spola; moral(a) bi biti ženska/moški

    • Četrti
      dan, peti, šesti in sedmi dan naredimo tole vajo:

    -Globoko se
    sprostimo, na način, na katerega nam je to najlažje, dosežemo
    globoko

    meditativno stanje.

    -Z zaprtimi očmi
    pred seboj vizualiziramo veliko ogledalo, ki ima lastnosti, kot

    ogledalo iz
    pravljice Sneguljčica; vse ve. Zaželimo si, da v njem zagledamo

    vizualni lik
    prepričanja, ki nas zelo bremeni (to je del nas, ki ga ne sprejemamo

    -verjetno ga bomo
    »zagledali« kot nekaj temnega). Ni pomembno, ali je to breme

    nastalo kot


    *posledica
    omejitev, do katerih je prišlo zaradi pričakovanj drugih


    *posledica
    čustvenih ran


    *posledica
    okolja, ki je od tebe zahtevalo, da postaneš nekdo drug


    *posledica
    neuspehov, do katerih je prišlo zaradi želje, da ugodimo drugim


    *česa
    drugega

    -Nekaj
    časa ta prizor opazujmo, v želji, da bi ga čim bolje razumeli (da
    bi bili

    srečni,
    moramo sprejeti vsak del sebe, tako »dober«, kot »slab« – dobro
    in slabo

    je
    le sodba, ki se nanaša na del nas.


    Stegnimo roke, objemimo nesprejet del sebe, ki smo ga videli v
    ogledalu

    in
    ga nežno prižemimo na srce.

    Lepo je če deliš
    #22451

    tadej pretner
    Moderator

    ČETRTI
    TEDEN PROCESA PRISOTNOSTI

    V
    tretjem tednu smo ozavestili kopico destruktivnih/negativnih
    prepričanj o sebi, v četrtem pa si oglejmo, kakšni so primarni
    občutki, ki jih ta prepričanja v nas vzbujajo. Ni težko
    prepoznati, da igra med negativnimi prepričanji glavno vlogo
    identiteta žrtve, občutek nemoči, ki se nanaša na odnose,
    življenjske okoliščine … A identiteta žrtve privede do dveh
    klasičnih občutkov, povezanih z vrednotenjem sebe – sramom in
    krivdo. Preko tih dveh občutkov bomo torej v četrtem tednu skušali
    dodatno ozavestiti naša negativna prepričanja in situacije, v
    katerih se manifestirajo.
    -Prvi dan: napiši vse situacije, ki se
    nanašajo na doživljanje svojega telesa, v katerih občutiš sram
    (recimo: ko sem v kopalkah, se vidi, da imam celulit in me je tega
    sram).
    -Drugi dan: napiši vse situacije, v katerih čutiš krivdo
    zato, ker ne izpolniš pričakovanj drugih.
    -Tretji dan: napiši
    situacije, v katerih se sramuješ samega(same) sebe zato, ker si
    manipuliral(a) z ljudmi, lagal(a) …

    V
    vseh primerih gre seveda spet za dele sebe, ki jih ne sprejemamo –
    seveda tudi v primeru iz tretjega dne. Lažemo in manipuliramo namreč
    zato, da bi bili sprejeti/uspešni v svetu odraslih, a pri tem
    zatajimo (ne sprejemamo) svoje čustvene nedolžnosti. Ko to razumemo
    in damo prednost svoji biti (jo sprejmemo), spontano odpade vsaka
    »potreba« po samooptoževanju ali kesanju.

    Četrti
    dan, peti, šesti in sedmi dan zato naredimo enako vajo, kot v
    tretjem tednu:

    -Globoko se
    sprostimo, na način, na katerega nam je to najlažje, dosežemo
    globoko meditativno stanje.
    -Z zaprtimi očmi pred seboj
    vizualiziramo veliko ogledalo, ki ima lastnosti, kot ogledalo iz
    pravljice Sneguljčica; vse ve. Zaželimo si, da v njem zagledamo
    vizualni lik prepričanja, ki nas zelo bremeni (to je del nas, ki ga
    ne sprejemamo, nanaša pa se na samovrednotenje-verjetno ga bomo
    »zagledali« kot nekaj temnega). Pri tem ni pomembno, kako je to
    »breme« nastalo.

    -Nekaj
    časa ta prizor opazujmo, v želji, da bi ga čim bolje razumeli (da
    bi bili srečni, moramo sprejeti vsak del sebe, tako »dober«, kot
    »slab« – dobro in slabo je le sodba, ki se nanaša na del nas).

    Stegnimo roke, objemimo nesprejet del sebe, ki smo ga videli v
    ogledalu in ga nežno prižemimo na srce.

    S
    procesom dihanja sicer normalno nadaljujemo (zjutraj in zvečer po 15
    minut), izjava za bujenje za ta teden pa je
    :
    Povsem se sprejemam takšnega, kot sem.

    Lepo je če deliš
    #22526

    Irena
    Član

    Živjo,

    naj se na kratko javim Confused

    Disciplinirano in tekoče sem “prišla” do konca 3. tedna procesa. Kar je zame itak že ooooogrooooomen napredek. No, malo sem bila razočarana, ker mi ogledalo ni dalo nobene slike, ampak no ja – se je vsak dan dogajalo intenzivno po drugi poti … in še se.

    Nato sem zbolela (ne glih za bolniško, a vendarle) … ne imela časa ne energije … in v 4. teden nisem šla. Sem se pa pozdravila – verjetno tako hitro tudi zato, ker sem se soočila s svojo neverjetno trmo oklepanja. Ne morem spustit, da (s)teče.

    Seveda mi je jasno, da je bila bolezen fizična manifestacija mojega notranjega upiranja. Presenečena sem, da sem navkljub tako dolgotrajni, močni in globoki “new age” naravnanosti v sebi vendarle tako korenito 3D zaplankana…kot da sem iz granita, ne iz kosti in krvi. Kje sta šele duša in duh Ouch.

    Ne vem, kdaj bom zmogla odločitev, ponovno štartat s 1. tednom. Saj s 4. nadaljevati po 14 dnevni prekinitvi verjetno ne gre, a ne?

    Pozdrav,

    Irena

    Lepo je če deliš
    #22547

    tadej pretner
    Moderator

    Irena wrote:

    Presenečena sem, da sem navkljub tako dolgotrajni, močni in globoki “new age” naravnanosti v sebi vendarle tako korenito 3D zaplankana…kot da sem iz granita, ne iz kosti in krvi. Kje sta šele duša in duh Ouch.

    New age in 3D zaplankanost greta z roko v roki. New age bi se ukvarjal z neko visoko duhovnostjo, duhovnimi bitji …, ne bi pa se ukvarjal s prvimi tremi čakrami, pa čeprav živimo v 3D in s 3D upravljajo ravno prve tri čakre. Zato new agerji bluzijo o vnebovzetih mojstrih, karmi in podobnih zadevah, v lajfu pa imajo seveda probleme, kar je logično …

    Irena wrote:

    Ne vem, kdaj bom zmogla odločitev, ponovno štartat s 1. tednom. Saj s 4. nadaljevati po 14 dnevni prekinitvi verjetno ne gre, a ne?

    Pozdrav,

    Irena

    Mah, saj gre le za dihanje. Dihaj pač, kaj se pa zamudiš …

    Jaz sem do sebe bolj zajeban. Zadal sem si vsakodnevne vaje in če jih slučajno kak dan zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne naredim, sledi naslednji dan dvojna doza.

    Lepo je če deliš
    #22564

    tadej pretner
    Moderator

    PETI TEDEN

    Končni cilj procesa je, da postanemo zavestno, ne le reaktivno
    bitje. V petem tednu procesa bomo skušali ozavestiti zelo zanimiv
    segment naše osebnosti in si ogledali, na kak način vpliva na to,
    kaj se nam dogaja. Do sedaj smo pri ozaveščanju na mentalni ravni
    govorili predvsem o naših negativnih prepričanjih in vedenjskih
    vzorcih, ki temeljijo na njih. Vendar pa na naše izkušanje
    sedanjosti osebnostne lastnosti, ki jih doživljamo kot pozitivne,
    vplivajo precej bolj večplastno, kot je videti na prvi pogled.

    Ko se rodimo, smo del celote – življenje in okolje izkušamo na
    nepogojen način. Takšno izkušnjo ima odrasel človek v meditaciji
    – v tem stanju se počuti popolno, občutek ima, da ima vse, kar
    potrebuje. Postopek ločevanja iz občutka popolnosti se začne, ko
    se otrok začne odzivati na to, ko ga nekdo pokliče po imenu in
    začne se faza oblikovanja odnosa do pojmov, kot so jaz, mene, moje …
    Z odraščanjem skuša otrok popolnost, ki jo je izkušal v stanju
    povezanosti, zamenjati z identifikacijami v pogojenem svetu ločenosti
    – z identifikacijami da smisel svojemu bivanju (sem pameten, sem
    lep, sem priden, sem korajžen …). Tudi identifikacije tipa »jaz
    sem« niso nič drugega, kot nizkovibracijska polja, ki za preživetje
    potrebujejo (našo) energijo (glej Celostna bioterapija). Ko se z
    nečem identificiramo (npr. jaz sem pameten), začnemo opažati
    tiste, ki ne ustrezajo naši predstavi o pametnosti (prepoznamo jih
    kot neumne) in sčasoma dobimo občutek, da nas na tak ali drugačen
    način ogrožajo. Zato pride do razslojavanja!!! Identifikacije tipa
    »jaz sem« so torej eno glavnih gonil, ki nas trdno vmeščajo v
    pogojeni svet in zaradi katerih se ne počutimo kot del celote!!! So
    tudi eno glavnih gonil karme – vsaka identifikacija privlači
    dogodke, v katerih se bo potrjevala – če se imamo za pametne, bo
    prišlo do kup situacij, v katerih bomo morali to dokazati, če se
    imamo za poštene, bo prišlo do kopice skušnjav, v katerih bomo
    morali poštenost dokazati, če se imamo za pogumne …

    • V grobem identifikacije tipa »jaz sem« delimo na:

    • Identifikacije s telesom (bolj smo z njim identificirani in
      manj čutimo, da smo nekaj več kot fizično telo, bolj smo nagnjeni
      k dednim boleznim.

    • Identifikacije s čustvi (sem žalosten, sem vesel, sem
      srečen). Identifikacija sem srečen ti prikliče tudi drugi pol –
      nesrečne okoliščine, v katerih bo skušala identifikacija »jaz
      sem srečen« preživeti.

    • Identifikacije z miselnimi koncepti: npr. sem uspešen – vse
      narediš, da nahraniš ta koncept, pa četudi je treba zanj delati
      24 ur dnevno.

    • Duhovne identifikacije: npr. sem bojevnik svetlobe – na pot
      ti bodo ves čas prihajale temne sile, da bo koncept »sem bojevnik
      svetlobe« upravičil svoj obstoj.

    Iz identifikacij tipa »jaz sem« seveda izhaja potreba po tem, da
    imaš prav in da to vsem dokažeš. V tem tednu skušajmo na mentalni
    ravni ozavestiti identifikacije tipa »jaz sem« in reaktivne načine,
    na katere jih hranimo, branimo prepričanja, ki so v skladu z
    njihovimi koncepti itd. Ko jih opazimo, smo na dobri poti, da
    izgubijo moč nad nami.

    Sicer nadaljujemo s povezanim dihanjem 2 x 15 minut dnevno.

    Izjava za bujenje, ki jo v sebi ponavljamo v vseh fazah dneva, ko
    nismo zaposleni z ničemer drugim je: »Povezan sem s človeštvom
    in vesoljem.«

    Lepo je če deliš

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.