Prekinitev odnosa in občutek krivde

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast Prekinitev odnosa in občutek krivde

Ta tema vsebuje 2 odgovora, ima 3 glasovi, in jo je nazadnje posodobil/a glas glas 7 mesecev nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #62063

    helena
    Participant

    Vsi vstopamo v odnose (prijateljske in ljubezenske) in na začetku običajno zgleda obetavno, čez nekaj časa pa enemu od dveh ni več do tega, da bi bil še naprej v odnosu in se odloči, da odnos prekine. Drugi, ki želi ostati v odnosu in ga razvijati, je zaradi tega prizadet. Vprašanje se glasi: ali je tisti, ki prekine odnos “kriv” za čustveno in še kakšno bolečino prizadetega? Nekako se mi zdi, da ne, saj ne moreš vnaprej predvideti, kam bodo šle stvari, da bi se takoj izognil odnosom, ki ne peljejo v želeno smer, razen če nisi zelo intuitiven in/oz. pozoren na vsa začetna opozorila. Po drugi strani pa je vendarle prisoten nek slab občutek, predvsem občutek krivde, ki je lahko kar moreč, ko si ti tisti, ki je pobudnik prekinitve odnosa. Večkrat sem bila na obeh straneh, tako da vem, kako je, če si ti tisti, ki je končal odnos, ali pa oni drugi.

    Lepo je če deliš
    #62064

    tadej pretner
    Moderator

    Vsi vstopamo v odnose (prijateljske in ljubezenske) in na začetku običajno zgleda obetavno, čez nekaj časa pa enemu od dveh ni več do tega, da bi bil še naprej v odnosu in se odloči, da odnos prekine. Drugi, ki želi ostati v odnosu in ga razvijati, je zaradi tega prizadet.

    Včasih sem sicer rad rekel, da se v začetku večina dela boljše, kot je v resnici, a to pravzaprav ni povsem ustrezno. Gre za vsaj tri dve bistvene stvari.
    – Zaljubimo se v podobo, ki jo imamo o nekom; ta se kasneje pogostokrat izkaže kot neresnična/nerealna.
    – Ko smo zaljubljeni, mislimo, da gre za raven srca, dušno povezavo, a v glavnem ni tako. Kemija med dvema se zgodi na ravni bolečinskih teles (podzavestnih blokad, ki bi se lahko v odnosu z nekom sprocesirale). Ta privlačnost je povsem nezavedna.
    – Največ damo od sebe, ko naletimo na nov izziv. Takrat se običajno povsem aktiviramo in dajemo “najboljše kar imamo”. Ko nekega izziva nimamo več za novega, začnemo spet delovati rutinsko, tako kot ponavadi; skratka, dajemo veliko manj, kot takrat, ko je nekaj novo. Tako je tudi v odnosih. Veliko ljudi gre v odnos zato, ker se počutijo necelovite in mislijo, da jim bo potem (v odnosu) boljše. Če smo neceloviti, se pravzaprav v svoji koži počutimo slabo; rabimo nekaj, kar nas zamoti, da se ne zavedamo, da se počutimo slabo. Ko postane odnos rutina, nas ne zamoti več in iščemo kaj drugega;, da nas zamoti tako pride do varanja, ukvarjanja z raznimi konjičku, študiranja …, partnerju pa posvečamo vedno manj pozornosti, zato povesi surlo. Da se razumemo – s študijem, konjički … ni nič narobe, tu govorim le o pogostem motivu.
    Po mnenju nekaterih psihologov postane 90% ljubezenskih zvez sčasoma takšnih. Takšne (slabe) zveze se v glavnem oklepajo tisti, ki nimajo jajc, to pa je danes cel kup ljudi, saj smo kolektivno v arhetipu žrtve (za vse je kriv kdo drug).
    Seveda je lahko situacija tudi drugačna; glede na to, da se privlačimo na ravni podzavestnih blokad, jih lahko en partner sprocesira (in s tem raste), drugi pa ne. Prvi tako čez čas spet povsem nezavedno ugotovi, da nima s tem partnerjem več kaj iskati, drugi pa je seveda prizadet.

    Vprašanje se glasi: ali je tisti, ki prekine odnos “kriv” za čustveno in še kakšno bolečino prizadetega? Nekako se mi zdi, da ne, saj ne moreš vnaprej predvideti, kam bodo šle stvari, da bi se takoj izognil odnosom, ki ne peljejo v želeno smer, razen če nisi zelo intuitiven in/oz. pozoren na vsa začetna opozorila. Po drugi strani pa je vendarle prisoten nek slab občutek, predvsem občutek krivde, ki je lahko kar moreč, ko si ti tisti, ki je pobudnik prekinitve odnosa. Večkrat sem bila na obeh straneh, tako da vem, kako je, če si ti tisti, ki je končal odnos, ali pa oni drugi.

    Komur je jasen “naraven tok stvari”, opisan zgoraj, mu je jasno tudi to, da za prekinitev odnosa tisti, ki gre, ne more biti kriv.
    Zakaj potem slaba vest?
    Kot sem že rekel, je tisti, ki želi v slabem odnosu ostati, običajno precej bolj v arhetipu žrtve kot drugi in od njega tudi precej bolj odvisen (na tak ali drugačen način). To nam vcepi občutek krivde, ki pa je neupravičena. Ezoterična literatura je polna nakladanja na temo “ljubiti sebe” in tega, kako je to pomembno. Ljubiti sebe pomeni poslušati sebe in svoje potrebe. Ko tako ravnaš, si tudi za druge lahko najboljši. Če pa si z nekom le zato, ker veš, da je oni brez tebe v riti, pa daljnoročno delaš proti sebi, kot tak pa ne moreš kaj dosti dati niti drugim. V življenju pač ni vedno lahko, a pomembno je predvsem to, da smo zvesti sebi.

    Lepo je če deliš
    #62068
    glas
    glas
    Participant

    Vsi vstopamo v odnose (prijateljske in ljubezenske) in na začetku običajno zgleda obetavno, čez nekaj časa pa enemu od dveh ni več do tega, da bi bil še naprej v odnosu in se odloči, da odnos prekine. Drugi, ki želi ostati v odnosu in ga razvijati, je zaradi tega prizadet. Vprašanje se glasi: ali je tisti, ki prekine odnos “kriv” za čustveno in še kakšno bolečino prizadetega? Nekako se mi zdi, da ne, saj ne moreš vnaprej predvideti, kam bodo šle stvari, da bi se takoj izognil odnosom, ki ne peljejo v želeno smer, razen če nisi zelo intuitiven in/oz. pozoren na vsa začetna opozorila. Po drugi strani pa je vendarle prisoten nek slab občutek, predvsem občutek krivde, ki je lahko kar moreč, ko si ti tisti, ki je pobudnik prekinitve odnosa. Večkrat sem bila na obeh straneh, tako da vem, kako je, če si ti tisti, ki je končal odnos, ali pa oni drugi.

    Če si že bila tolikokrat na obeh straneh ali pozicijah, potem si morala že do dobra izkusiti vse to..  Zakaj te potem še vedno vleče v ponavljanje izkušnje, ki jo imaš že tako odživeto iz vseh možnih perspektiv?!

    Najlažje si začneš razlagati svoje početje, če razumeš potrebe, ki ti jih vsiljujejo tvoji stari čustveni zapisi, kar nisi več ti.  Preberi malo več o naravi čustev, ravnokar teče ena druga tema še:  http://forum.duhovnost.eu/forum/tema/custva-in-custvena-stabilnost/

    O naravi odnosov in principih imaš zelo dober opis od Tadeja!  O naravi čustev pa boš morala tudi globoko zakorakati vase..

    Gre za to, da tvoje lastne čustvene potrebe, ali to kar ti pričakuješ v odnosu in od odnosa, so takega tipa, da ti nato skreirajo tak (iluzorni) začetek in tako (katastrofaln) konec..  In čustva ki so ti osnova tvojega odnosa, ki jih jemlješ kot najbolj normalna ali jih pojmuješ kot ves smisel tvojega odnose, so tista, ki so potrebna ozdravljenja..  Gre za tisti del tebe, o katerem še sploh nikdar nisi podvomila, da je kaj narobe z njim..   kaj šele, da bi ta del lahko kreiral kaj slabega..  Vedno je iz tvoje strani v odnosu dojeto le, da je ta “dobri del” bil enčas izpolnjevan, živet, kasneje pa se je začelo dogajati nekaj, da “ni več bil” in je trebalo iti narazen..  In ta del, ki je in ki ni več, vprašaj se kaj sploh to je?  Mogoče je pa vse v tem delu v katerega tako sveto verjameš!   Vprašaj se kako bi izgledali tvoji odnosi, če ves ta del tebe, ki te sedaj žene v odnose, če sploh ne bi več obstajal?  Najprej morda ne boš sploh videla smisla za odnose, nato če se vseeno igračkaš naprej, najdeš skoraj nezaznavne pridihe, kako bi mogoče pa vseeno lahko bilo možno se iti neko obliko odnosa, nato pa če najdeš še višje smisle za odnose in še druge duhovne namene, pa počasi začneš dobivati sliko, kako bi pa izgledal odnos v katerega začneš vstopati bolj nežno, radostno, nato tudi izpolnujoče in če pride do tega da začneš tudi izstopati je proces podoben ali čisto enak..  in ko se lotevaš odnosov iz te točke, so ponavadi vsi vpleteni v podobnem procesu,..   pa tudi če slučajno niso, zakaj bi tebe potem to še sploh obremenjevalo..

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.