pojem sprejemanja

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast pojem sprejemanja

Ta tema vsebuje 24 odgovorov, ima 7 glasov, in jo je nazadnje posodobil/a  Brezo 7 let, 3 mesecev nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #2012

    Karla
    Član

    Zaradi boljše preglednosti prenešeno iz teme praznina

    tadej pretner wrote:
    Sprejemati pomeni, predati se nekemu čustvu/situaciji/življenju, brez kakršnegakoli odpora. To pomeni, da življenja ne znamo sprejemati vsakič, kadar želimo kakšno izkušnjo podaljšati, se ji izogniti, preložiti na “primernejši trenutek” …, znak nesprejemanja pa je tudi, ko si želimo nekaj drugega kot imamo/doživljamo.

    Pa še to, kar me muči že kar lep čas; ali ne bi popolno sprejemanje pomenilo tudi, sprejeti sebe popolnoma takega kot si? Mi pa se želimo spremeniti, meditiramo, transformiramo, čistimo vzorce itd.

    Ali pa se mi moramo spremeniti, da bomo potem sploh lahko sprejemali svet tak kot je in posledično tudi sebe? Čeprav mi to ne potegne glih, sprejemanje se mi zdi stvar odločitve in pika.

    Nekoliko me “bega” to samo zato, ker posledično iz tega izhaja, s čimer se tudi zelo strinjam – da je vse tako kot mora biti, je del nekega reda, vsak zakaj ima svoj zato, vzrok posledico in če to vse lepo sprejemamo, ni potrebe po spreminjanju – ker navsezadnje niti ne moremo ničesar spremeniti, je tako? In iz tega zna izhajati, da na stvari zunaj sebe sploh vplivati kaj preveč ne moremo (čeprav transurfing govori drugače, ampak se mi zdi vse bolj, da izhaja iz ega, ker če si ti nečesa blazno želiš v lajfu, pomeni, da z realnostjo nisi zadovoljen – ne sprejemaš, ergo Confused)

    Moja teorija bi bila nekako takole: življenje se nam dogaja, življenje živi nas in ne mi njega (ne diham jaz, ampak nekaj diha mene, skozi mene) in naša svobodna volja se kaže v tem, kako mi na te dogodke, na to življenje, ki živi nas, gledamo – ali popolnoma sprejemamo in smo zato srečni in mirni ali pa se upiramo, bojujemo, smo žrtve… tu bi bila ta famozna svobodna volja, ki je v bistvu kar orng svobodna…

    Če mi sesuješ to teorijo, kar je velika verjetnost, saj še nisem srečala duše, ki bi se glede tega strinjala z mano, bom spet na začetku Wink ampak, ni panike, pravijo, da je pomembna pot, ne pa le cilj Tongue

    tadej pretner2010-03-28 14:05:52

    Lepo je če deliš
    #2014

    Vesna
    Član

    Karla wrote:

    Moja teorija bi bila nekako takole: življenje se nam dogaja, življenje živi nas in ne mi njega (ne diham jaz, ampak nekaj diha mene, skozi mene) in naša svobodna volja se kaže v tem, kako mi na te dogodke, na to življenje, ki živi nas, gledamo – ali popolnoma sprejemamo in smo zato srečni in mirni ali pa se upiramo, bojujemo, smo žrtve… tu bi bila ta famozna svobodna volja, ki je v bistvu kar orng svobodna…

    Če mi sesuješ to teorijo, kar je velika verjetnost, saj še nisem srečala duše, ki bi se glede tega strinjala z mano, bom spet na začetku Wink ampak, ni panike, pravijo, da je pomembna pot, ne pa le cilj Tongue

    Javljam se kot duša, skozi katero živi življenje. Kot rdeča nit, okrog katere se večno nizajo spremembe, a je ne spremenijo. Kot os, nosilka življenja. Ne sprašujem se po cilju, živim pot. Ja, tudi jaz čutim tako, da življenje živi nas.

    S pomočjo osnovnih vprašanj: – kdo sem? – od kod prihajam? – kam sem namenjena?, sem prišla do spoznanj, da ne prihajam od nikoder in nisem nikamor namenjena. Samo sem. To je vse.

    Zato, ker opazovalec je zavest, je os, je gibalo. Opazovano je igra zavesti, igra svetlobe in senc, večne spremembe.

    Smile

    Lepo je če deliš
    #2019

    tadej pretner
    Moderator

    Karla wrote:


    Sprejemati pomeni, predati se nekemu čustvu/situaciji/življenju, brez kakršnegakoli odpora. To pomeni, da življenja ne znamo sprejemati vsakič, kadar želimo kakšno izkušnjo podaljšati, se ji izogniti, preložiti na “primernejši trenutek” …, znak nesprejemanja pa je tudi, ko si želimo nekaj drugega kot imamo/doživljamo.

    Karla wrote:
    Pa še to, kar me muči že kar lep čas; ali ne bi popolno sprejemanje pomenilo tudi, sprejeti sebe popolnoma takega kot si? Mi pa se želimo spremeniti, meditiramo, transformiramo, čistimo vzorce itd.

    Ali pa se mi moramo spremeniti, da bomo potem sploh lahko sprejemali svet tak kot je in posledično tudi sebe? Čeprav mi to ne potegne glih, sprejemanje se mi zdi stvar odločitve in pika.

    Pri celi stvari gre predvsem za spreminjanje kvalitete izkušnje. Posledično pa seveda deluješ drugače tudi v pogojenem svetu.
    Dva najbolj jasna pokazatelja nesprejemanja sebe sta sram in krivda. Kdor izkuša čustvi, kakršni sta sram in krivda, se seveda ne sprejema.

    Karla wrote:
    Nekoliko me “bega” to samo zato, ker posledično iz tega izhaja, s čimer se tudi zelo strinjam – da je vse tako kot mora biti, je del nekega reda, vsak zakaj ima svoj zato, vzrok posledico

    Men se zdita svet in narava totalno zjebana. In tako kot mora biti je le
    v kontekstu dejstva, da drugače niti ne more biti, saj je 95% folka v
    identiteti žrtve, kdor pa se počuti žrtva, pa ne čuti potrebe, da bi bil
    za karkoli odgovoren.

    Karla wrote:
    in če to vse lepo sprejemamo, ni potrebe po spreminjanju – ker
    navsezadnje niti ne moremo ničesar spremeniti, je tako? In iz tega zna izhajati, da na stvari zunaj sebe sploh vplivati kaj preveč ne moremo (čeprav transurfing govori drugače, ampak se mi zdi vse bolj, da izhaja iz ega, ker če si ti nečesa blazno želiš v lajfu, pomeni, da z realnostjo nisi zadovoljen – ne sprejemaš, ergo Confused)

    Karla, to je mal daljša zgodba. A če tam nek kreten posili 5 letno deklico – a je to za sprejeti? Če vidiš, da si frenda/frendico prehitel(a) v razvoju, ali boš še vedno stalno visela z njim/njo in poslušala stvari, ki te več ne zanimajo, ali boš naredila korak naprej? Znati sprejemati pomeni tudi dovoliti življenju, da teče – da pa je tako, je treba pogosto narediti kakšno aktivno potezo, ne zgolj sedeti in kimati, da ti je vse ql. Vzhodnjaških učenj ni znal skoraj nihče ustrezno vnesti v naš prostor – v lajfu, kakršnega smo si ustvarili, nimaš brez ega kaj iskati, saj v resnici marsikaj ni ql, nepogojen um pa prav vse prepozna kot ql.

    Karla wrote:

    Moja teorija bi bila nekako takole: življenje se nam dogaja, življenje živi nas in ne mi njega (ne diham jaz, ampak nekaj diha mene, skozi mene) in naša svobodna volja se kaže v tem, kako mi na te dogodke, na to življenje, ki živi nas, gledamo – ali popolnoma sprejemamo in smo zato srečni in mirni ali pa se upiramo, bojujemo, smo žrtve… tu bi bila ta famozna svobodna volja, ki je v bistvu kar orng svobodna…

    Če mi sesuješ to teorijo, kar je velika verjetnost, saj še nisem srečala duše, ki bi se glede tega strinjala z mano, bom spet na začetku Wink ampak, ni panike, pravijo, da je pomembna pot, ne pa le cilj Tongue

    Karla, ko govorimo o sprejemanju, ne govorimo o tem, da je vse ql in da ni treba ničesar spremeniti. Pri sprejemanju gre za to, da ne blokiraš čustev, da dovoliš, da čustva tečejo, skratka, da svobodno, ampak nevezano, čustvuješ. Primer – opaziš, da starši ovirajo tvoj razvoj; sprejemati situacijo pomeni spokati na svoje brez slabe vesti, občutka krivde …
    Daigu2010-08-18 22:00:32

    Lepo je če deliš
    #2024

    anja
    Član

    tadej pretner wrote:
    Karla, ko govorimo o sprejemanju, ne govorimo o tem, da je vse ql in da ni treba ničesar spremeniti. Pri sprejemanju gre za to, da ne blokiraš čustev, da dovoliš, da čustva tečejo, skratka, da svobodno, ampak nevezano, čustvuješ. Primer – opaziš, da starši ovirajo tvoj razvoj; sprejemati situacijo pomeni spokati na svoje brez slabe vesti, občutka krivde …

    Thumbs Up

    Hvala, ravno to sem potrebovalaSmile

    LP
    Lepo je če deliš
    #2025

    Karla
    Član

    anja wrote:

    Karla, ko govorimo o sprejemanju, ne govorimo o tem, da je vse ql in da ni treba ničesar spremeniti. Pri sprejemanju gre za to, da ne blokiraš čustev, da dovoliš, da čustva tečejo, skratka, da svobodno, ampak nevezano, čustvuješ. Primer – opaziš, da starši ovirajo tvoj razvoj; sprejemati situacijo pomeni spokati na svoje brez slabe vesti, občutka krivde …

    Thumbs Up

    Hvala, ravno to sem potrebovalaSmile

    Ja, tudi meni je tu naredilo klik. Clap Do zdaj pa mi je bilo sprejemanje “pasiva” in to me je malo motilo, zdaj pa štekam, gre za to, kaj ti ob situacijah čutiš in kako čutiš (brez občutka krivde, srama in obsojanja…)

    Težko je in včasih si zmeden, sploh če bereš veliko veliko iterature, kjer pa navadno ni življenjskih primerov, je samo teorija. In potem to teorijo spravit v lajf je na momente umetnost. Ogromno sem brala Tolleja in Krishnamurtija, vendar je praksa vseeno nekaj drugega. Ker dokler bereš, gre samo za informacijo, ko pa slišiš za konkreten primer, s katerim se zlahka identificiraš, potem je to že skoraj izkušnja.

    In bilo bi fajn, če bi v šoli morda tudi kaj več v praktičnih primerih ponazorili. V prvem letniku zdaj delamo na čakrah in mi je fajn, ko recimo Alena dostikrat pove, kaj to v praksi pomeni, ker take zadeve se ti vtisnejo v spomin – ker se najdeš.

    LP
    Daigu2010-08-18 21:54:49

    Lepo je če deliš
    #4624

    CAELI
    Član

    Zanima me ali je kdo bral Ekskalibur 2/Slavinski in preizkusil metodo 2 – odstranjevanje kroničnih problemov, ki temelji na sprejemanju.
    Jaz imam s tem zanimivo izkušnjo, ker mi je uspelo popolnoma rešiti en problem. Pri ostalih, globljih in težjih pa mi ni uspelo. Mogoče sem napačno zastavila že v temelju.
    Je kdo probal????

    Lepo je če deliš
    #4655

    tadej pretner
    Moderator

    CAELI wrote: Zanima me ali je kdo bral Ekskalibur 2/Slavinski in preizkusil metodo 2 – odstranjevanje kroničnih problemov, ki temelji na sprejemanju.
    Jaz imam s tem zanimivo izkušnjo, ker mi je uspelo popolnoma rešiti en problem. Pri ostalih, globljih in težjih pa mi ni uspelo. Mogoče sem napačno zastavila že v temelju.
    Je kdo probal????

    Sam sem bil pred leti pri ženi od Slavinskega na Ekslakiburju 1. Po sami delavnici sem imel občutek, da so me dobro nategnili. Cena pa je bila za moje takratne finančne razmere astronomska, zato sem kljub takšnemu občutku doma redno vadil in potem “našel” eno finto, po kateri mi je začel proces delovati. Na ekskaliburju 2 nisem bil, a predvidevam, da gre za modificirani eks 1. KAr se pa tega tiče, pa lahko rečem, da obstaja še kup sorodnih tehnik , ki načeloma delujejo, če z njihovo pomočjo “obračunaš” z vsemi prepričanji, ki spremljajo problem.

    Lepo je če deliš

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.