Nova Doba

Forum Duhovnost Forumi Duhovna rast Nova Doba

Ta tema vsebuje 361 odgovorov, ima 25 glasov, in jo je nazadnje posodobil/a glas glas 1 dan, 3 ur nazaj.

  • Avtor
    Prispevki
  • #62973
    glas
    glas
    Participant

    LINEARNI ČAS – ČAS – BREZČASJE

     

     

    “Če bi kdo moral dokazati, da čas obstaja, to skoraj ni možno! In ideja “linearnega časa” je pa še bolj absurdna.. Če se ne bi rodili v svetu ur/koledarjev, nihče od nas ne bi verjel v linarni čas.. (to je podobno kot ideja o ploski Zemlji) In vse kar koledarji/ure merijo ni linearno ampak krožno, saj ko se Zemlja zavrti, je nekdo rekel, to je 24h, ko Zemlja obkroži Sonce, je nekdo rekel, to je 1leto itd.. Ko sončni sistem naredi en val je 24.000let itd.. In dokazov da sredi teh krogov obstaja nek čas vbistvu ni. Vse kar se da opazovati in dokazati je to, da se materija in energija pač spreminjata, menujeta forme, delata premike v prostoru itd. Če pa se to dogaja zaradi neke izmišljotine imenovane čas, ali je to le narava materije/energije, pa je popolnoma drugo vprašanje. Materija se pač giblje in tudi spreminja in to dogajanje je krožno in ciklično. Če se poglobiš pa osebno doživljanje psihološkega časa, pa je ta izkušnja še mnogo manj linearna. Saj so obdobja, ko par let lahko mine zelo hitro, so pa ure/minute, ki so tako dolge, kot da jih ne bo nikdar konec.. Tako da linearni čas ni doživljan ne v osebnem izkustvu, ne v naravi, ne nikjer. In čas kot tak, še ni bil zares dokazan zato, ker v osnovi nihče še ni sploh podvomil v njega. Jaz osebno časa ne doživljam in mislim, da ga ne doživlja nihče, saj se ne da doživeti nečesa kar ne obstaja, a hkrati lahko doživiš VSE v kar dovolj močno verjameš in vsak v svoji realnosti potem doživlja manifestacijo lastnih prepričanj in tudi zgodbe v katere verjame. Jaz sebe doživljam kot brezčasno točko obstoja, ki se nahaja sredi vsega tega dogajanja.. In tako sem tišina v kateri se pojavljajo misli, sem prostor v katerem se pojavlja in teče energija, tako sem prisotnost v materiji/energiji, ki doživlja in opazuje spreminja le te. Kje je tukaj čas? Čas se začuti/doživlja v skladu s tem, kolikor se poenotiš s kateremkoli od teh pojavov (misel, občutek, materija, …) Ko se tako poenotiš, da postaneš samo to, potem najlažje doživljaš, tudi spremembe “tega” in ideja “časa” ti je najlažje sprejemljiva, ni pa potrebna. Saj sprememba materije/energije, tok misli in občutkov, je edino kar se lahko realno doživlja, čas kot tak pa ne. In večja je neka trenutna ujetost v neko od teh dogajanj, večja je iluzija časa. Ker ko nam nekaj ni všeč, se zatečemo v to, da začnemo biti nestrpni, le kdaj bo to minilo, koliko “časa” bomo še v tej neki situaciji, ki nam ni všeč.. Nekaj lahko traja zelo kratko, nekaj pa zelo dolgo in ko je oboje od tega mimo, ni nikjer več pomembno, kako dolgo je trajalo, saj je vse le kot samo en spomin – ena točka, 10let ali 10min postane ena točka. In ta točka je ena dogodek ali ena lekcija, skozi katero si šel/šla. In mogoče niti ni trajalo “tako dolgo”, saj čas kot trak na premici ne obstaja.. In ujetje v katerokoli od teh dogajanj te popelje v spiralo časa, ki je zelo lepo uprizorjena zgoraj. Ker vbistvu si ti, ves ta krog ali prostor, kjer se (ti) vse to dogaja, v katerem znotraj so razne časovne spirale, kamor se ujameš in greš to pot spirale z njimi.. In to so identifikacije, vsaka točka identifikacije te popelje v določeno spiralo izkušenj in te na koncu pripelje do deidentifikacije s tem.. In pot evolucije je ravno to, najprej identificiranje z nečim in nato deidentificiranje s tem in identificiranje s čem boljšim. Čas je le uteha na tej poti, ker ko ti je težko, si lahko potem rečeš, vse enkrat mine. In ko te utehe več ne rabiš, jo lahko tudi odložiš.. Je pa res, da za večino ljudi, je najbolj grozno to, da jih čas počasi vodi do neke točke, kjer se bo vse kar poznajo (stalne identifikacije) pač končalo. In še bolj grozno od tega je lahko ravno to to, ko doživiš, da čas ne obstaja in da nikdar ni obstajal, saj potem iz nobene situacije izhod več ne obstaja. In je tam/tukaj za vedno. In dokler nisi pripravljen/a sprejeti vseh ljudi, vseh situacij, vseh realnosti, vseh modelov in vseh interakcij med vsem tem, ki lahko nastanejo, tako dolgo je čas še kako potreben, nato pa ta ideja ni več potrebna, saj čas realno nikdar ni obstajal, ampak nam je bil dan kot placebo tabletka, nam bitjem, dokler še nismo pripravljeni sprejeti realnosti take kot je. In to je brezčasje, ki se izkuša v vsem in vsakomur, v vseh oblikah in vseh interakcijah in vse to se dogaja sedaj hkrati in vsepovsod..”

     

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #63012
    glas
    glas
    Participant

    “POVJERENJE, SIGURNOST, PRAVEDNOST, OBILJE
    i SASVIM DRUGAČIJI SVIJET.

    Međutim, moram vas ponovno spustiti na zemlju. Nalazimo se u prijelaznom razdoblju. Ispisao sam viziju, želju, plan, san. Taj je san bio prisutan među ljudima otkad je vijeka i svijeta. Pravedno društvo, jednake mogućnosti, sigurnost i obilje za sve… Međutim, nikad se nije mogao ostvariti jer je uglavnom bio vezan za ideologiju koja se pretvorila u političku tiraniju. Sada postoje mogućnosti da to ne završi na isti način. Međutim, to je samo mogućnost, potencijal koji se tek treba ostvariti. Njegovo ostvarenje ovisno je od nas i događaja koji će uskoro uslijediti. … …”

    http://www.adriankezele.com/kako-zakoraciti-u-kriptosvijet/

     

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #63013
    glas
    glas
    Participant
    DIH ŽIVLJENJA
    Zakaj se v dihu skriva moč upravljanja z vesoljem?
    Ker sta naš vdih in izdih mikrokozmična orbita in ta orbita vpliva na vsa področja in polja našega življenja. Ker je mikro vedno tudi makro (in obratno), vidimo da ima tudi dan podoben cikel, saj izdihne svetlobo (dan) in jo nato vdihne nazaj (noč), morje diha skozi plimo in oseko, bitja se vdihne v življenje in se jih izdihne v smrt. Pri rojstvu je poznana odločilnost prvega vdiha, saj ta dobesedno pomeni začetek življenja v telesu in nato poznamo tudi zadnji izdih, ki pomeni smrt ali izhod iz telesa. Nikdar se življenje ne začne z izdihom in smrt z vdihom..  in vsak naslednji vdih in izdih lahko doživljamo kot samo rojstvo ali smrt. Dihajo pa tudi kamnine in rastline, vse to se lahko vidi skozi merjenje sedimentov in magnetno polarizacijo v plasteh kamnin, enako kot se to vidi v deblu drevesa, kjer vidimo svetle in temne kroge, za vsako leto debla. Za nas bitja je vdih/izdih enak proces kot je za vesolje izdih/veliki pok in nato vdih/veliki hrust. In naši mini cikli v katerih se trenutno nahajamo so del enormno velikih ciklov, ki se nam (od tukaj) zdijo skoraj neskončni, je vseeno pa je od kvalitete našega diha(nja) odvisno tudi dihanje celotnega Vesolja, kot je naše bitje odvisno od zdravega dihanja celic iz katerega je sestavljeno. Zato je dih osnova in podlaga vsemu fizičnemu, energijskemu in duhovnemu, saj je odgovoren za harmonijo ali kaos na kateremkoli življenjskem področju. Ko se nahajaš v Centru se zavedaš, da je tvoj vdih in izdih telesa enako pomemben in enako dolg kot kozmični vdih/izdih, saj si vsepovsod v enakem procesu dogajanja. In to kar kot bitje izkušaš v telesu, je le en fraktal, ki se ponavlja skozi neskončna ponavljanja in zrcali tudi do kozmosa in naprej.. (ali nazaj)
    Dihanje in konflikti: Kaj se dogaja z našim dihanjem, ko smo v verbalnem konfliktu? Naša pozornost je na gorečem izražanju stališč, velika pozornost je na skakanju v besedo sogovornika, prevzemanju nadzora v pereči tematiki, vsi sistemi se trudijo za obrambo povedanega in hkratnem trudu takoj ovreči in zanikati vse kar pove nasprotnik. Da lahko vse to počnemo tako hitro in na silo, se moramo najprej odpovedati lastni harmoniji in lastnemu ravnovesju. In to naredimo tako, da svoj trebuh držimo trd in zakrčen, dihamo zelo plitko, površno in hitro..  na ta način v pleksusu ustvarimo blokado in življenjski energiji ne dovolimo prostega pretoka skozi naše telo, tako nato svojo energijo črpamo le iz uma in iz mehanizmov obrambe in napada, ki smo jih v življenju razvili (ali pa so oni nevede razvili nas). Če se kdaj ujamemo v konflikt, ki nam ni všeč, je zato vse kar moramo storiti, da začnemo globoko in sproščeno dihati, čutiti vso neprijetnost, ki se ob tem pojavlja in jo spuščati skozi, jo sproti predihujemo, na ta način napetost in strnjenost energije sproti predihujemo in sproščamo, hkrati pa si tako vzamemo dovolj časa da se nam pojavi ustrezen (celosten) odgovor. Počakamo da odgovor pride iz modrosti in ne iz vreče starih vzorcev, ki želijo pošiljati odgovore kot brzostrelka na bojišču. Ko dihamo celostno, delujemo iz prostora, ki vnaša tako energijo, ki nato samodejno razreši konflikt, na način, da odvzame vzrok za konflikt.
    Dihanje in strah: ko se nam aktivira kak strah, je še bolj izrazita reakcija zablokiranja, saj se zakrčimo in zopet začnemo plitko dihati. Ko strah postane panika, je dihanje lahko tako plitko in hitro, da se pojavi celo fenomen hiperventilacije, od česa lahko pademo tudi v nezavest, če svojega diha ne znamo upočasniti in ga poglobiti. Če smo izpostavljeni borbi za preživetje, je strah tisti, ki nam sproži mehanizem, bori se ali zbeži. V pradavnini ali v divjini so se take situacije pojavljale tudi večkrat dnevno, ampak v modernem svetu je takih situacij zelo malo in zato je strah postal večinoma psihološki fenomen, virtualen in namišljen. Ker pa imamo globoko v sebi zapisan ta mehanizem “borbe-bega”, nam ta mehanizem, ko zunaj ne najde več dovolj sovražnikov pred katerimi bi nas branil, išče te sovražnike znotraj nas. Išče jih v poljih psihe in čustev. Če jih ne najde jih pa ustvari (paranoja brez realne osnove), tako se lahko znova in znova aktivira mehanizem “borbe – bega”, le sovražnike si mora ustvariti.  Na tej točki ko strah postaja psihološki in deluje proti nam, ljudje prepoznavamo strah kot naš sovražnik in zato se večinoma ljudje borijo s svojimi (navideznimi) strahovi ali pred njimi vztrajno bežijo, podobno kot so poprej bežali pred realnimi fizičnimi nevarnostmi v zunanjem svetu. In ko se obnašamo na ta način, smo nevede zapadli v igro programa in se podredimo pravilom destruktivnega programa, ki nam jih sproti določa. Tako izvajamo program “borbe – bega” nad samim sabo v samemu sebi in tudi od zunaj nato prikličemo situacije, ki nam potrdijo notranje paranoje, da lahko še naprej opravičujemo smiselnost te igre brez konca.
    Če pa se malo poglobimo v naravo psihološkega strahu, lahko hitro ugotovimo, da je v trenutku kjer čutimo “strah”, da je to le trenutek, ko se v zelo kratkem času sproža zelo velika količina čustev, misli, energije. In ker mislimo da je to preveč za nas, želimo pred to intenzivnostjo zbežati ali pa se proti temu začnemo boriti na način, da poskušamo zablokirati pretok v telesu, da ta čustva, misli, energija, ne bi zmogla steči skozi telo. In kako to naredimo? Nehamo dihati v trebuh in začnemo dihati zelo plitko, površno in hitro, ter tako zablokiramo pleksus in ustvarimo v telesu blokado, da skozi njega ni več pretoka. Če to počnemo velikokrat, se vedno večje količine zastalih čustev/misli/energije nabira v celicah, organih, različnih delih telesa, saj je ne znamo ali ne upamo spustiti skozi telo, da bi odtekla in se prečistila, ter prizemljila. In te zastale gmote v telesu nato ustvarjajo napetosti in te čez čas postajajo bolezni.
    Ko obstaja psihološki strah, ki želi nad nami vzeti nadzor, je najlažje vzeti naš nadzor nazaj na način, da najprej vzamemo nazaj nadzor nad našim dihanjem. Če se zavedamo kdo smo, če smo stabilno pozicionirani v našem centru, toraj v zavesti sami in se ne enotimo z mislimi, čustvi in energijo, potem lahko zavestno dihamo globoko in umirjeno, ter ne dovolimo zunanjim in notranjim faktorjem, da nam ustavljajo polni vdih-izdih. Ko se nam pojavi ta velika gmota misli, čustev in energije, ki se želi preliti skozi nas, ki jo pojmujemo kot “strah”, se to zgodi naravno če vse to le opazujemo in polno dihamo. Zato je resnična tista trditev, da obstaja le ena odločitev ali ljubezen ali strah, saj to kar imenujemo “strah”, je dejanje ko spuščamo zapornico v našem pleksusu in se zapremo pred pretokom življenjske energije, ljubezen pa je dejanje ko jo dvignemo in jo držimo na stežaj odprto, odprto za vse situacije, za vsako priložnost ki jo prinaša življenje, za vsako čustveno, mentalno in energetsko vsebino, ki jo srečamo v sebi ali izven sebe. Odprti smo da čutimo vse kar srečamo.  V vsaki situaciji se odločamo za odprtost, za pretok, za življenje in to naredimo na način, da dihamo celostno, z dihom ki življenje podpira in ga ne zavira, tako se tudi energetsko odpremo za situacijo in življenje.
    Kadarkoli nekdo ali nekaj prevzema nadzor nad nami, to začne najprej tako, da začne vplivati na naše dihanje in ko nekomu/nečesu uspe vplivati in manipulirati z našim dihom, lahko nato manipulira tudi z našimi čustvi, mislimi in z našo življenjsko energijo. Tako zelo preprosto je to. Če smo zavestni in pozorni na naše vsebine, lahko to opazujemo na vsakem našem koraku, kako in na kak način okolica želi vpivati na nas, ter hkrati iz lastnega centra držimo poln sproščen dih, ki je svoboden, da lahko podpira življenje, življenjsko energijo, da smo ves čas pretočni za vsako čutenje, ki se pojavi in to lahko neprekinjeno teče skozi naše telo, saj se ne upiramo čutenju ničesar. Enako spuščamo vse misli, ki se pojavijo, da se lahko polno izrazijo in pokažejo kar nam želijo pokazati in nato lahko naravno tudi odidejo. Ko se naučimo stati v sredini vsega tega dogajanja in nas dogajanje ne srka več vase, ko ostajamo v sredini kot v očesu tornada, takrat smo v polni moči svojega polja, ki teče skozi nas, ki se izraža skozi nas in vse manifestirane vsebine tega polja se vrtijo okrog nas in mi smo vsemu temu dogajanju steber ali center temu..  In center je tisti, ki to vrtenje tudi omogoča saj mu daje stabilnost. Iz tega centra lahko nato tudi vplivamo na karkoli izven in to izven ne vpliva več na nas na način, da bi nas prestavilo iz pozicije Centra. Iz te pozicije najbolje podpiramo tudi druge, saj drugi ob nas čutijo in se učijo, kaj to pomeni stopiti v lastno moč in imajo živi primer kako je biti v polni lastni moči, tudi če tega sami še niso zrealizirali. Neuravnovešeni osebi ne pomagamo če zapademo v njen film v njene čustvene vrtince, čeprav nekateri to imenujejo sočutje in mislijo, da tako pomagajo ljudem, da jim je zato lažje. Najbolje čuten (in sočuten) si, ko se nahajaš v svojem centru in tako najbolje pomagaš tudi drugim, na poti do takšne samorealizacije.
    Polni dih je privilegij svobodnih:
    Če te življenje sili v prezaposlenost, ves čas loviš čas, termine in tudi dih. Tudi nestrpnost povzroča površno dihanje, saj hitimo ker imamo nekje znotraj program, da bomo nekaj zamudili. Neuravnovešeno čustvovanje, tudi v obliki pozitivnega vznemirjenje, povzroča plitko dihanje in neuravnovešeno nezdravo delovanje. Podobno se lahko odzovemo tudi v vseh stiskah življenja, ko nam skozi um in čustva šviga vse živo.
    Kjerkoli smo še tako neuravnovešeni, tam se se opomnimo, da začnemo ceniti življenje in sebe ter da začnemo dihati polno, se odpremo za življenje, ter tako spoštujemo vse procese katerih del smo. Tako postanemo podpora vsem procesom in transformacijam, sredi katerih se nahajamo mi ali drugi v naši okolici.  Včasih ko nam je neznosno, lahko pomislimo, a se bo ta proces že zaključil, a nisem predihal že vsega..  Predihati vsega ni možno, možno je ves čas le celostno dihati in biti v stanju odprtosti, sprejemanja in ljubezni, vse ostalo pa le prihaja in odhaja.
    Zavestno celostno dihanje:
    Dihalnih vaj je ogromno in skoraj vsaka duhovna praksa se začne z neko obliko zavestnega dihanja. Obstajajo tudi dihalne vaje, ki so same zase taka duhovna praksa, rebirthing, ognjeni dih, kundalini, jogijsko dihanje,..  In različnih dihalnih duhovnih praks se lahko udeležite pri določenih strokovnih izvajalcih teh metod.  Vsekakor pa sam izhajam iz dihanja, ki je celostno, uravnovešeno in zavestno. Če se posvetiš samo temu in ničemur drugemu, lahko spremeniš svoje življenje od pet do glave v manj kot enemu letu. Spomnim se ko sem začel neprekinoma dihati celostno in zavestno, sem nato imel vsaj šest mesecev velikih transformacij v svojem življenju. Saj vsaka situacija za katero sem poprej bil v pleksusu zablokiran je sedaj vstopila vame in sem jo moral čutiti in spuščati vase in to je veliko energetsko delo in te energije te ekspresno spreminjajo in evolvirajo..
    Vaja:
    Če celostni dih še ne obvladaš se usedeš na stol z naslonjalom, sediš zravnano  in se sprostiš. Dihaš sproščeno in se umirjaš, zapreš oči. Roko si položiš pod popek in ko dihaš, dihaj dovolj globoko, da se tvoja roka z vdihom in izdihom premika ven in not. Dihaj na ta način nekaj minut in naj ti postane občutek domačen. Čeprav je to stanje ranljivosti, naj ti to postane hkrati stanje domačnosti in varnosti. Ta občutek in dihanje vzdržuj tudi ko zaključiš vajo. Če opaziš da v kaki situaciji zablokiraš pleksus in si ne dovoliš polno dihati;  prepoznaj kaj je tisto kar ti tvoje naravno stanje ogroža in ti ga spreminja, to le ozavesti in se povrni v poln vdih/izdih, tako dosežeš nazaj naravno odprtost do življenja in telo imaš zopet pretočno.
    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #63020
    glas
    glas
    Participant

    Koraki po zavestnosti, upravljanje z realnostjo in delovanje iz polne moči upravljanja z matrico prostora/časa..

    Uravnavanje frekvence, za premikanje po sektorjih željene/neželjene realnosti..

     

    https://www.youtube.com/watch?v=6NYEthP0rh4

     

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #63031
    glas
    glas
    Participant
    Življenje se samodejno in lahkotno širi iz nespoznavnega v spoznavno, nato v subtilno, v pojavno, v fizično in tudi v samostojne fizične oblike, ki nato same sebe prepoznavajo kot jaz. Če se ti sedaj dojemaš, da si ta jaz, a bi želel/a biti del vseprežemajočega življenja, ki se ves čas udejanja skozi “vse kar je”, moraš znati umakniti ta jaz na način, da ta ni več ovira univerzalnemu, ki se ves čas udejanja naravno in lahkotno,.. Ko tvoj jaz v tebi ni več ovira, se univerzalno izraža skozi tebe, kar nato izkušaš na način, da tvoje življenje postaja usklajeno z univerzalnim tokom in tako čez življenjsko izkušnjo izkušaš tudi vse kvalitete, ki jih ta tok prinaša..
    Če se odločiš za drugo izbiro, da raje ostaneš trdni fiksni jaz, ki ima svoje omejite in trdna prepričanja kaj on je, ki je nato ločen od Celote in ko taki jaz prevzame nadzor nad tabo – potem univerzalnemu podariš izkušnjo, ki je ni možno izkusiti. In nato bitje, ki je večno/neskončno/vseprisotno, naenkrat dobi izkušnjo kako je biti to (kar ni) – in zato izkusi čas-staranje, izkusi bitje/obliko, ki je končna in onkraj nje obstaja tudi okolica, izkusi ločenost od celote in izkusi prisotnost “drugih bitij”, ki so izven njega..
    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #63034
    glas
    glas
    Participant

    Adrian Kezele: Galaktičko središte, Saturnovi ritmovi i vrijeme koje dolazi

    (20.2.2018., u Mariboru, predavanje i radionica s temom: “Prisutnost – oslobađajuća snaga sadašnjeg trenutka”. Iako je glavna tema bila vezana uz razvoj i iskustvo decentraliziranog stanja svijesti (od svjesne preko duboke do apsolutne prisutnosti), prvi dio predavanja (kojeg prenosimo u cijelosti na ovoj snimci) bio je posvećen nekim zanimljivim uvidima u posebnost vremena u kojem živimo.)

     

    Youtube -1.del:

    Intervju – 2.del:

    https://blvd13.com/intervju-s-duhovnjakom-a-kezeleom-ii-dio-bjezite-od-onoga-tko-govori-sto-zelite-cuti/

     

    Ali članek v Večeru (v slovenščini):

    https://www.vecer.com/kezele-znebite-se-laznih-prerokov-6420303

     

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

    #63037
    glas
    glas
    Participant

    Adrian Kezele: Znebite se lažnih prerokov

    https://www.vecer.com/kezele-znebite-se-laznih-prerokov-6420303


    Kje sta začetek in središče?

    Veliko je znakov, da je naša stvarnost decentralizirana. Znanost sporoča, da je geneza vprašanje časa, čas pa nima linearnega karakterja v najgloblji ravni resničnosti. Središče je vprašanje prostora, vendar prostor nima konsistentne realnosti, kakršno prenašajo naša čutila. Če torej niti čas niti prostor niso to, kar se nam zdi, da so, kje je potem začetek in kje središče? Imajo ti pojmi sploh kakšen smisel v stvarnosti, kakršna resnično je?

     

    V decentraliziranem svetovnem nazoru pa stvarnost ne izhaja z ene točke, ampak z več hkrati. Velja, da je vrhunska inteligenca povsod in ne samo na enem mestu. To seveda ne pomeni, da je treba oditi od zamisli o božanskem, božansko je samo drugače razumljeno. V decentraliziranem nazoru božansko ni središče, ločeno od materialnega, ampak vseprisotno in enako distribuirano, o božjem ne govorijo preroki in tisti, ki so religijo osnovali, ampak pripada vsem zavestnim bitjem. Prepričanje ni prepreka za neposredni stik s stvarnostjo, ne obstaja posrednik med zavestnim bitjem in božanskim.

    …”

     

    Lepo je če deliš

    “Synchronicity is God’s way of remaining anonymous.”

Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.